Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251884
od okt/2002















 
   
 
 
 
  JOŠKO VETRIH
december 1999, Razstava v Kulturnem domu, Gorica

Po enem letu od postavitve prve razstave v goriškem Kulturnem domu, ki je bila posvečena Krasu, se Bogdan Soban ponovno predstavlja publiki z novim ciklusom računalniško obdelanih grafik. Temu ciklusu je avtor dal preprost naziv »Čas«. Dela iz tega sklopa so postavljena v trenutek, v katerem, ne glede na pričakovanja, na upanja, na bojazni oziroma na nekoliko folkloristično obarvano vzdušje, ki se je oblikovalo v svetu ob skorajšnji poslovitvi od drugega tisočletja, se z določenim pomenom pojavlja podoba sredstva, ki najbrž trenutno daje svojstven pečat naši civilizaciji in s pomočjo katerega  je prišlo do uresničitve teh grafik. Vse nas najbrž daje strašna radovednost, da bi izvedeli, kaj se bo zgodilo v trenutku, ko bo med prehodom iz drugega v tretje tisočletje računalnik mora zamenjati datum. Ne glede na domnevne računovodske zmešnjave, ki naj bi jih povzročil ta dogodek, menim, da je predvsem pomembno, da na pragu novega tisočletja to dejanje sproži v nas razmišljanje v zvezi s tradicionalnim pojmovanjem časa in vsega, kar je z njim povezano. Priznati moramo, da je v tem pogledu sklicevanje na čas, na prostor, na neskončnost vpeto v ta ciklus grafik Bogdana Sobana. Ta sklicevanja nam dokaj nazorno pričajo, kako nekatere metafizične vrednote lahko vztrajajo tudi v izvenstvarnih okvirih in med mejniki namišljenega, virtualnega sveta, odnosno kako lahko sprožijo nova razglabljanja  in pomagajo poiskati nova zanimanja v sodobni družbi. 

Kot smo lahko opazovali v prejšnjih ciklusih (Linijske strukture, Obrazi Krasa, Soča), se posamezne sestavine, ki jih računalnik oblikuje v povsem geometrične like, razvijejo na sodejaven način s tem, da na eni strani sledi ukazom in sprejema podatke, ki mu jih v sklopu svojega programa ponudi operater. Ta program je avtor prosto pripravil na podlagi pravil kompozicije ter uporabe črt, oblik in barv, na drugi strani pa se računalnik naslanja na programske črte splošnega značaja, ki jih sicer ne poznamo, a so se izoblikovale v trenutku, ko je bil sestavljen. Kombinacije barv, oblik, črt, površin in zgradb, ki jih avtor prenese na papir so podvržene uokvirjenju v naprej določenih programov, v sklopu katerih nedvomno odigrata odločujočo vlogo osebna občutljivost ter kulturna in poklicna osveščenost programerja. 

Tematika, ki je avtorju v tem trenutku najbolj pri srcu, zadeva »čas«. Temu elementu, ki mu je posvetil ta ciklus, avtor vplete gledalca in ga prisili, da razmišlja o relativnosti vizije, ki daje pečat našemu pojmovanju sveta. To, kar vidimo na listu, nam ponazarja bodisi raztezanje vsemirja, kot tudi njegovo krčenje, razloži nam rojstvo življenja, ki izhaja iz točno določene točke-trenutka, lahko pa nam ponudi njegovo razkrajanje v smeri končnega niča. Ta abstraktna vizija časa, ki ga razumemo zgolj kot mersko enoto premikanja v prostoru, na drugi strani zasenči tudi vizijo časa, ki ga vrednotimo v bolj stvarnem smislu, kot je lahko gibanje življenja ali kot nekaj, kar je človek »doživel«. V tem smislu pridobijo na pomembnosti bodisi upanje v bodočnost polno obetov, kot tudi nostalgija do preteklosti, ki se oddaljuje. Vsaka teh slik nas mora zato dodatno spodbuditi k iskanju tistih delčkov »resnice«, ki jih neprestano želimo doseči z vsemi sredstvi, ki nam jih daje na razpolago narava v želji, da na nek način sestavimo podobo sveta, v katerem nam je usojeno živeti.