Kot smo lahko opazovali v prejšnjih ciklusih (Linijske strukture, Obrazi Krasa, Soča), se posamezne sestavine, ki jih računalnik oblikuje v povsem geometrične like, razvijejo na sodejaven način s tem, da na eni strani sledi ukazom in sprejema podatke, ki mu jih v sklopu svojega programa ponudi operater. Ta program je avtor prosto pripravil na podlagi pravil kompozicije ter uporabe črt, oblik in barv, na drugi strani pa se računalnik naslanja na programske črte splošnega značaja, ki jih sicer ne poznamo, a so se izoblikovale v trenutku, ko je bil sestavljen. Kombinacije barv, oblik, črt, površin in zgradb, ki jih avtor prenese na papir so podvržene uokvirjenju v naprej določenih programov, v sklopu katerih nedvomno odigrata odločujočo vlogo osebna občutljivost ter kulturna in poklicna osveščenost programerja. 

Tematika, ki je avtorju v tem trenutku najbolj pri srcu, zadeva »čas«. Temu elementu, ki mu je posvetil ta ciklus, avtor vplete gledalca in ga prisili, da razmišlja o relativnosti vizije, ki daje pečat našemu pojmovanju sveta. To, kar vidimo na listu, nam ponazarja bodisi raztezanje vsemirja, kot tudi njegovo krčenje, razloži nam rojstvo življenja, ki izhaja iz točno določene točke-trenutka, lahko pa nam ponudi njegovo razkrajanje v smeri končnega niča. Ta abstraktna vizija časa, ki ga razumemo zgolj kot mersko enoto premikanja v prostoru, na drugi strani zasenči tudi vizijo časa, ki ga vrednotimo v bolj stvarnem smislu, kot je lahko gibanje življenja ali kot nekaj, kar je človek »doživel«. V tem smislu pridobijo na pomembnosti bodisi upanje v bodočnost polno obetov, kot tudi nostalgija do preteklosti, ki se oddaljuje. Vsaka teh slik nas mora zato dodatno spodbuditi k iskanju tistih delčkov »resnice«, ki jih neprestano želimo doseči z vsemi sredstvi, ki nam jih daje na razpolago narava v želji, da na nek način sestavimo podobo sveta, v katerem nam je usojeno živeti.