GENERATIVNA UMETNOST

Najbolj sprejemljivo definicijo generativne umetnosti je postavil Philip Galanter: generativna umetnost se nanaša na kakršenkoli način ustvarjanja, pri katerem umetnik ustvari proces v obliki niza pravil, programskih ukazov, stroja ali drugega mehanizma, ki se nato požene in z določeno avtonomijo ustvari ali prispeva k kreaciji likovnega dela.

Celstino Soddu v enem svoji številnih tekstov o projektu Argenia piše: »Generativna umetnost je ideja realizirana v obliki genetske kode umetnega objekta. Generativna metoda je programski pristop za ustvarjanje edinstvenih tridimenzionalnih in neponovljivih primerov možne realnosti kot eden izmed načinov mnogovrstnega izražanja generativne ideje avtorja. V programski obliki izražena ideja povzroči nepredvidljivo, presenetljivo in brezkončen ekspanzijo človekove ustvarjalnosti«. V nadaljevanju lahko še preberemo: »Trodimenzionalni modeli ustvarjeni z uporabo Argenia programa, ki multiplicirajo osnovno idejo, se lahko neposredno uporabijo v proizvodnji različne opreme kot numerično krmiljeni stroji ali roboti in predstavljajo sodobni visoko tehnološki koncept proizvodnje«.

Na domači spletni strani Generative art konference (www.generativeart.com), ki jo vsako leto organizira Politehnika v Milanu, lahko preberemo: »Generativna metoda postavlja idejo kot proces, ki gradi objekte naravnega in umetnega sveta. Transformacija generativne kode ustvarja, tako kot narava na osnovi DNA, vedno različne in nepredvidljive vrste dogodkov, slik, industrijskih objektov, arhitekturnih rešitev, glasbe, urbanističnih zasnov, komunikacij in drugih rešitev, ki imajo značilnost kreacije. Generative art se identificira kot eden od najbolj naprednih pristopov ustvarjanja in načrtovanja razvoja sveta in ga postavlja kot paradigmo prihajajočega umetnega sveta«.

Generative art lahko opišemo kot metodo za razvoj idej in iskanje novih rešitev na vseh področjih človekovega ustvarjanja. Osnovna ideja je vedno človekova kreacija. Razložiti osnovno idejo računalniku v obliki programske kode je tudi človekova stvaritev. Uporabljata se dva koncepta programiranja: pragmatični in algoritemski (matematični), ki imata različen vpliv na stopnjo nepredvidljivosti končnega rezultata. Pragmatično koncipirani programi se prvenstveno uporabljajo pri industrijskem oblikovanje, kjer iščemo različne variante sicer predvidenega rezultata. Programi na osnovi matematičnih funkcij pa so primerni za ustvarjanje likovnih del, saj so v tem primeru zaželjeni povsem nepredvidljivi rezultati po vseh likovnih atributih.

Najpomembnejša faza generativnega pristopa je seveda proces sam kar pomeni pognati predhodno razvit računalniški program, ki ustvarja bolj ali manj nepredvidljive rezultate brez kakršnegakoli posredovanja programerja ali kogarkoli drugega. Edino čas, kot neodvisna spremenljivka »ima pravico« posegati v proces in vplivati na nastanek DNA kode bodočega organizma, kar odločujoče vpliva na končni rezultat. Tak proces se odvija povsod v naravi od oploditve in postavitve genske kode bodočega organizma dalje. Oploditev v drugem trenutku pomeni postavitev drugačne genske kode in zato je ima trenutek zagona programa , ki krmili generativni proces, odločujoč vpliv na rezultat. Ker natančna vrednost časa zagonu programa ni poznana je tudi nemogoče predvideti (preračunati) rezultat.

Selekcija generiranih rezultatov je ponovno v domeni programerja oziroma osebe, ki je pognala program oziroma naročnika slike. Pomembnost in čar selekcije je v neponovljivosti generativnega procesa.  Vsak rezultat generativnega procesa je za vedno izgubljen če se ne shrani ali izpiše na ustrezen medij. Odgovornost izbire se lahko enači z neke vrste hazardom, saj bi lahko naslednji tek programa generiral še boljši rezultat, kot je bil izbran. To pomeni, da so lahko za večno izgubljene fantastične rešitve in človeštvo ne bo imelo nikdar več priložnost, da jih odkrije.

Imamo torej štiri faze generativnega procesa: ideja, kodiranje ideje, generativni proces v ožjem smislu in selekcija rezultatov. Prvi dve fazi in zadnja sta v domeni človeka, tretja, najvažnejša, pa je v domeni sistema program-čas-stroj. Generative art metodo lahko smatramo kot novo filozofijo na področju ustvarjanja, ki bi jo lahko opisali kot »prepusti računalniku da razvije in predlaga neskončno vrsto rešitev primarne ideje, bodi pa previden pri izbiri«.