Kot vse naprave, tehnološke iznajdbe in sodobna proizvodna sredstva, ki si jih je zamislil, projektiral in izdela človek, nedvomno velja tudi za računalnik pravilo, da v primeru, ko umetnik ima na razpolago to tehnološko čudo, le-to neizogibno spodbudi njegovo ustvarjalno moč, s tem da njegovemu raziskovalnemu delu nudi nove priložnosti razvijanja in uporabe. Če poleg tega upoštevamo še dejstvo, da je pristop, ki ga omogoči računalnik, povsem v skladu z zakonitostmi modernizma, ki se naslanjajo na teorije naključnih kombinacij, lahko trdimo, da imamo pred sabo sredstvo, ki je sposobno poseči v ustvarjalen proces na povsem nov in izviren način. 

V grafikah, ki so izpostavljene na tej razstavi in predstavljajo rezultat prvega poizkusa avtorja, da se nekoliko odmakne od upodabljanje abstraktnih oblik ter se usmeri k ustvarjanju podob, ki bolj spominjajo na resničnost, so prav osnovne prvine tiste, ki z barvnimi in oblikovnimi značilnostmi pripomorejo k likovnemu prikazu kraške pokrajine. Poseg avtorja se odraža zlasti v vnašanju osnovnih podatkov (pika, črta, ploskev) v računalnik. Ti podatki so neobhodno potrebni pri ustvarjanju osnovnih prvin likovne zamisli. Pri slehernem posegu avtorja, računalnik razvije kompozicijo, v kateri se posamezne sestavine krajine nadgrajujejo in razporejajo ena zraven druge. Do neke mere računalnik spoštuje tudi zakonitosti perspektive, zlasti še pri ločevanju sestavin, ki so postavljene v ozadju (nebo, črta obzorja) od tistih, ki jih umetnik odredi površini v ospredju (skale, kamnite pregrade, trava, brinovo in rujevo grmičevje, borovci). Ta razporeditev povsem ustreza jasni »izbiri«, ki jo računalnik vsakokrat opravi na podlagi lastne »presoje in tolmačenja« podatkov, ki jih je avtor vnesel v program. To »tolmačenje« mu omogoča, da po svoji »volji« spreminja obliko, barvo, dimenzije, število ter položaj vsake sestavine. Nastala grafična stvaritev je torej rezultat medsebojnega »sodelovanja« med računalnikom in umetnikom. Pri tem ima končno besedo vsekakor avtor, ki za tisk izbere tisto kompozicijo, ki je v sozvočju z njegovimi estetskimi zamislimi in se najbolj približuje likovni ponazoritvi, ki jo umetnik ima o Krasu. Ker je povsem mogoče, da bi od »izbire« pa do »tolmačenja« posameznih sestavin računalnik ponovil ves postopek, je vsaka natiskana grafika tako rekoč izvirnik in povsem unikat. 

Računalniško ustvarjene kompozicije ne ponazarjajo krajin v njihovi resnični podobi, temveč vsebujejo barvne in oblikovne značilnosti kraške pokrajine do te mere, da v njih zaslutimo motiviko, ki jo razlikuje od drugih pejsažev. Gre za namišljene podobe, ki so v stanju, da nam prikličejo v spomin vse tiste kraške kotičke, ki so se izoblikovali v naši podzavesti med odkrivanjem in spoznavanjem lepot te trde, kamnite, pa vendar tako očarljive pokrajine, ki te osvoji.