Enigma Sobanove ustvarjalnosti biva v zapletenih algoritemskih formulah, v obliki nekakšnega »imaginarnega« stanja. Razodene pa se v edinstvenem, od avtorja izbranem trenutku, in to s pritiskom na tipko, ki povzroči »ustvarjalni pok«, v katerem se rodi nepričakovana, nepredvidljiva, neponovljiva, torej enkratna in »realna« podoba. Ekran se spremeni v slikovno polje, na katerem izbruhnejo barvne magme, ki se artikulirajo v pravo bogastvo jasnih form. Likovne zapise preplavlja harmonija barv, njihovih tonskih stopnjevanj in plemenitih niansiranj. Čeprav so v sporočilnem nagovoru »abstraktno zastrte«, asociirajo na mikro- ali makrokozmos in s tem prinašajo določene motivne intencije. Barvne sugestije dodatno namigujejo na realnost dogodka in tako avtorja usmerjajo tudi k poimenovanju likovne zgodbe oziroma k vsebinskemu definiranju posameznega likovnega rezultata.

Avtor ob svojih najnovejših ustvarjalnih dosežkih razkriva, da sam algoritemsko-matematični programerski pristop razvijanja generativnih programov temelji na razvoju zapletenih matematičnih algoritmov ob osebnem zavedanju, da pri tem nima nobene možnosti vnaprejšnje zamisli končnega rezultata. Ustvarjalec pa se lahko poslužuje tudi pragmatičnega pristopa, s katerim lahko rezultat vsebinsko opredeli. Tako kot slikarje navdihujejo določena motivna izhodišča, tako je tudi Bogdanu Sobanu kraška krajina s svojo slikovitostjo, raznolikostjo, celo dramatičnostjo inspirativni vir, kateremu sledimo že kar nekaj časa. S ciklom del na temo Krasa se je prvič predstavil že leta 1999. Takrat je Kras nastopil v grobo stilizirani obliki. Pet let pozneje je njegovo oblikovno pojavnost nekoliko omehčal. Artikulacija elementov pripovednosti ni bila več tako geometrijsko brezčutna in hladna, a njegove barvne vrednosti so bile še vedno precej oddaljene od naravnoposnemajočega, torej realnega.

Ustvarjalni eksperiment s tem seveda ni bil zaključen in tako je tokrat že tretjič obudil ustvarjalno misel na Kras v jeseni. Programu je zaupal ključne elemente, nosilce ilustrativnosti kot so drevesa, ruj, brinovi grmički, kamen, travnate bilke, oddaljeno hribovje, nebo z oblaki in druga. Program zna naslikati vsakega od teh fragmentov kraške podobe v različnih velikostih, na izbrani, a logični poziciji, ki upošteva zakonitosti perspektive in realnosti, ter v naravnih barvnih vrednostih. V program je avtor v največji možni meri vključil logiko narave. V svojem stvariteljstvu jo je želel prezentirati čimbolj pristno in naravno, skušal je torej vzpostaviti njeno paralelno stanje. Ker so v tem izseku naravnega časovnega krogotoka ključnega pomena prav barve, se je avtor odločil za subtilno in perfekcionistično raziskovanje kolorita kraške pokrajine. In uspelo mu je pričarati atmosfero časa, ko si njegova motivna izbranka nadene svojo razkošno koloristično obleko.

Tovrstne slike Bogdana Sobana niso le ploskovno obravnavane sestavljanke geometrijsko naglašenih fragmentov konkretne stvarnosti, ampak likovno sofisticirani nagovori: uravnoteženih kompozicij, odprtih pogledov, ki iz slikovne ravnine vodijo v prostorsko razvrstitev dogajanja, pa voluminoznih predstavitev fragmentov in rešitev, ki v opismenjevanje vključujejo tudi igro senc.

Kraška krajina premore impresionistično razvidna sporočila. Posamezni barvni madeži živijo svoje trepetavo življenje. Avtorjev vizualizacijski proces je namreč dvostopenjski. Na prvi ustvarjalni stopnji, ki predstavlja pravi programerski podvig, se iz različnih geometrijskih likov artikulira dokaj stilizirana slika Krasa. Druga ustvarjalna faza pa je nekakšen »impresijski« algoritem, ki razpacka njeno strogo podobo. Spremeni jo v nekaj mehkega, vibrirajočega, naravi podobnega. Tako avtor ponovno naredi prehod iz piedestala razumskega v elementarno in s tem emocionalno.

Avtor pa ne raziskuje le kraških posebnosti. Kot človek razuma, kot zaprisežen perfekcionist se nenehno študijsko poglablja v svoje »recepture«. Tako je ob pomoči fraktalne tehnologije dosegel možnost zumiranja slike do skoraj neskončnih razsežnosti, kar se na ekranu manifestira kot t.i. princip potapljanja v sliko (potapljanja v tretjo dimenzijo). S poglabljanjem se spreminja tudi forma. Tako nastala slika dobi tretjo dimenzijo oziroma neskončno število med sabo različnih plasti, iz katerih je možno »izvleči« nenavadne in likovno zanimive motive. Zdi se, da se stvaritve Bogdana Sobana spreminjajo v večplastne slikovne organizme, pridobivajo nekakšno tretjo dimenzijo, ki predstavlja ustvarjalno hrepenenje slikarjev vseh časov. Bogdan Soban pa je razvil tudi poseben algoritem zajemanja barv iz dvodimenzionalnega polja. Z njim iz ene slike generira neskončno število barvno sorodnih, a formalno bolj ali manj neprepoznavnih slik, in to po postopku potapljanja. Nedavno tega je »konstruiral« slike, za katere je uporabil parametre gibanja planetov sončnega sistema, ki so mu postali vir numeričnih vrednosti za programski algoritem. Sonce ga je tako vodilo v sveža miselna razpredanja in s tem vizualna prezentiranja. Postalo mu je vir svetlobe za nove ustvarjalne možnosti. Hrepenenju po svetlobi, po iluminiscentnosti barv, po njihovem žarenju pa lahko sledimo skozi celoten avtorjev opus.

Študijsko poglabljanje v softverske možnosti Bogdanu Sobanu omogočajo snovanje vse bolj bogatih, zanimivih in prepričljivih likovnih rezultatov. Ti vključujejo tako (ob)likovne kot vsebinske rešitve. Marsikateremu gledalcu pa Sobanove slike postavljajo vprašanja: »Je to likovna umetnost današnjega dne? Kaj sploh je tisto, kar lahko opredelimo kot najvišjo, torej umetniško kreacijo? In na kakšen način mora ta nastajati?« Kar je bilo do včeraj še neznano, novomedijsko, je danes že skoraj zastarelo... Umetniški koncepti in znanstvene misli se vse bolj povezujejo, za njihovo razumevanje in vrednotenje pa bo potrebno spreminjati tudi mišljenjske obrazce ljudi.