To je področje, kateremu se že dalj časa posveča tudi Bogdan Soban. Pri generativ artu se ustvarjalni proces začenja z zapisom programskega algoritma, nato se ob zagonu programa v določenem trenutku spremeni v vizualno podobo. Najprej se ta pojavi na računalniškem ekranu, kjer lahko tudi ostane, ali pa se dokončno utelesi v natisnjeni obliki in tako postane »klasična« slika – podoba. 

»Zdaj pa kar izvolite in naredite, kot se vam zdi. Določite dogajanje in ga izvedite – vi sami... Pravkar ste prevzeli tisto, čemur se reče božanska naloga umetnika,« je že davnega leta 1950 razmišljal William Carlos Williams v zapiskih z naslovom Začetek o kratki zgodbi. Bogdan Soban sam določa dogajanje, čeprav neobičajno in tako zelo različno od slikarskega, saj to dogajanje zapisuje v zapletene algoritemske formule. In ga izvede; a ne z barvo in čopičem, temveč s pritiskom na tipko, in to v edinstvenem, od avtorja izbranem trenutku. Takrat pride do »ustvarjalnega poka«, do rojstva nepričakovane, nepredvidljive, neponovljive, torej enkratne podobe. Ekran se spremeni v slikovno polje, na katerem izbruhnejo barvne magme, ki se artikulirajo v pravo bogastvo form. Likovne zapise preplavlja harmonija barv, njihovih tonskih stopnjevanj in plemenitih niansiranj. Abstraktno dogajanje vselej asociira na mikro- ali makrokozmos in s tem prinaša določene vsebinske intencije. Barvne sugestije dodatno namigujejo na realnost dogodka in tako avtorja usmerjajo tudi v poimenovanje oziroma vsebinsko definiranje posameznega likovnega rezultata. 

Po sicer nenavadnem procesu se rojevajo stvaritve, ki z barvami, črtami in ploskvami govorijo likovni jezik, stvaritve, katerih kompozicijo lahko analiziramo, v njih določimo odnose, razmerja, odkrijemo pravila in zakonitosti. In tu se srečujeta umetnost in znanost. Znanost je eksaktna, je svet zakonov in pravil. Ta pa vladajo tudi v svetu umetnosti in izogniti se jim ne moremo niti takrat, ko ustvarjamo sliko, razbremenjeno predmetne stvarnosti, sliko, ki jo označujemo s pojmom abstraktno. De Koonig je namreč zapisal, da mora biti tudi abstraktna slika nečemu podobna, pri čemer je mislil na upoštevanje prav slednjega. 

Izraz artefakt izhaja iz dveh latinskih besed: ars, ki pomeni spretnost, in faktum, ki pomeni dejanje, delo, dejstvo oziroma factus, storjen, narejen. Beseda artefakt bi torej pomenila spretno ustvarjen (umetni izdelek). In po takšni definiciji bi lahko rekli, da je Bogdan Soban spreten zapisovalec »programov« in da je s svojim računalnikom ustvarjalen v osebno izbranem trenutku, ko njegov zapis dobi vizualno podobo. Pri tem procesu ima posrednika, ki mu omogoča »imaginaren« zapis prenesti v »realno podobo«. Računalnik mu je sicer sredstvo, a on sam je snovalec tistega, k čemur ga vodi osebna vizija. 

Je to umetnost? Veliko je argumentov za in proti. Zdi se, da je avtor povsem razčistil, kaj je umetnost in kaj ni, a končno sodbo prepušča stroki. Vselej znova pa trdi: »Moje slike so čista in popolna stvaritev informacijske tehnologije, katerih likovni atributi temeljijo izključno na estetiki matematike.« In dodaja: »Moj ustvarjalni izziv je razvoj programskih algoritmov.« Posledica je seveda likovni zapis, slika, nastala kot način kreiranja v odsevu časa in njegovih tehničnih ter tehnoloških zmožnosti. In zaradi novih spoznanj, pogledov ter možnosti so v umetnosti vselej nastajale novitete. 

Bogdan Soban je najprej človek razuma, perfekcionist, človek nenehnega študijskega poglabljanja, nato pa ... Presodite sami! Mimo njegovih slik pa ne moremo, saj je likovno življenje v njih polnomočno, dinamično. Njegove slike so komunikativne, izhajajoče iz tehnologije današnje informacijske družbe in iz avtorja, ki iz sveta računalniškega programiranja vstopa v svet likovnosti. Hote ali nehote! Tehnologija mu je vmesnik, pretvornik »formuliranih zapisov« v likovno stvaritev. 

Najnovejša proučevanja fraktalne tehnologije so Bogdanu Sobanu odprla nove možnosti, saj tovrstni izračun omogoča zumiranje slike do skoraj neskončnih razsežnosti, kar se na ekranu manifestira kot t.i. princip potapljanja v sliko (potapljanja v tretjo dimenzijo). S poglabljanjem se spreminja tudi forma. Tako nastala slika dobi tretjo dimenzijo oziroma neskončno število med sabo različnih plasti, iz katerih je možno »izvleči« nenavadne in likovno zanimive motive. Zdi se, da se stvaritve Bogdana Sobana tako spreminjajo v večplastne slikovne organizme, pridobivajo nekakšno tretjo dimenzijo, ki ustvarjalno hrepenenje slikarjev vseh časov. 

Bogdan Soban pa je razvil tudi poseben algoritem zajemanja barv iz dvodimenzionalnega polja. Z njim iz ene slike generira neskončno število barvno sorodnih, a formalno bolj ali manj neprepoznavnih slik, in to po postopku potapljanja. Potapljanja v matematične sfere pa mu omogočajo bogatejšo, zanimivejšo in likovno bolj prepričljivo izraznost.