Po dobrem desetletju Sobanove dejavnosti vemo, da gre za izvajalca, ki  posega na področje likovnega s pomočjo specifičnega kreativnega orodja - računalnika. Pri tem pa moramo reči, da je njegov način vsekakor precej nenavaden, saj se njegova likovnost uprizarja v smislu združenja človekove in strojne kreacije. V času razvoja Sobanovega dela opazujemo stopnjevanje skozi cikle, ki so bili začetno sposobni realizirati le nekaj osnovnih likovnih elementov, kot sta pika in  linija oziroma formirati preproste geometrizirane like, vendar so v nekaj letih dosegli zavidljivo stopnjo likovne izraznosti primerljivo s klasično likovno dejavnostjo. Tako smo ob avtorjevi lanskoletni razstavi v Novi Gorici upravičeno govorili, da je njegovo delo vse bliže slikarstvu oziroma govorili celo o nekakšnem »novem slikarstvu«. Podlaga ustvarjalčeve rasti  je njegovo izpolnjevanje, nadgrajevanje softverskega, programskega dela, vsekakor pa je ob nevsakdanji tehnični preddispoziciji in dometu zanimiva avtorjeva očitna rast občutenja pozitivne likovnosti, občutenja odpiranja podobe oziroma spontanosti v prehodu iz figuralnega v abstrakcijo.  

S posedovanjem  »zavedanja podobe« je na področju likovnosti problem med figuralnim in abstraktnim povsem marginaliziran in presežen. Bogdan Soban je na svoji poti vsekakor prestopil mejo slednjega, zato je tudi njegov ponovni  »obrat v figuralnost« povsem adekvaten in utemeljen. V tem smislu je najnovejši, obravnavani cikel, pred nami, ki se pred gledalce evidentno odpira  kot krajinska slika, natančneje kraška krajina, samo drugačna in nova oblika avtorskega izpovedovanja. Videti je kakor, da se ustvarjalec, tokrat s precej daljšo izkušnjo za seboj, ponovno preverja na istem tematskomotivičnem področju - kraški krajini. Znano je, da je bil eden njegovih prvih opusov program, ki je pred gledalce na osnovi temeljnega principa unikatnosti, produciral časovno brezkončno serijo slik z motivom kraške krajine. Cikel je predstavljal aplikacijo dokaj preprostega podobarstva, ki se je v optičnem smislu vidno opiralo na trikotnik, kvadrat itd. Danes stojimo pred povsem drugačnimi slikami. Slikami, ki so produkt znanja in izkušnje zadnjih let in vsekakor v lastni zgoščenosti zadovoljujejo kriterije popolnejših optičnih vrednosti. Veliko izpovednega segmenta zajema kolorit, ki je gost in pester v uklanjanju zahtevam figuralnih danosti v podobi. Nedvomno pa je najbolj vidna  značilnost nekakšen »segmentirani nanos barve«. Če odmislimo specifiko tehnično-kretaivnega ozadja nastanka teh izdelkov, torej programsko zastavitev, ki v primerjavi s predhodnim ciklom nekoliko omejuje »računalnikovo svobodo«, saj med svoje vrstice vnaša parametre figuralnosti in govorimo le o vizualnosti »produkta«, likovnosti, bi v podobah vseeno videli precejšnjo formovno neobremenjenost. Avtorjeva tendenca ni mimetični realizem, ampak svojstvena svobodna upodobitev motiva. Poudarek izraznosti nastaja v zastavitvah volumskosti, ki posamezne figuralne sklope postavlja v prostor. Kot posledica omenjene segmentacije barve se pojavlja ekspresivnost...  

Vsekakor so slike pred nami »žive« in narativno eksponirane, saj asociativno pokrivajo zastavljeno tematiko, vendar bi jih vseeno videli kot avtorjev nezaključen eksperiment v smislu odkrivanja novih možnosti izraza. Morda bi rekli, da obravnavani likovni cikel ne dosega lirične polnosti oziroma poetičnosti lanskoletnih koloriranih abstraktnih podob, ampak je v lastni ekspresivnosti veliko bolj agresiven in neposreden. Verjetno nam avtor odpira nove možnosti fascinantne igre barvnih prelivov oziroma efektov prepletanja različnih elementov kompozicijskih zasnov,  ki jih dela pred nami inicirajo. Torej, z zanimanjem pričakujemo nadaljevanje.