Vsekakor je ključna in primarnega pomena odločitev ustvarjalca, da lastno delo razume v smislu likovnosti, da svoje »proizvode« prezentira in okvirja, zaokroža tako, da se njegov izdelek zaključuje kot umetniška podoba. Njegove podobe so, za razliko od ostalih sorodnih računalniških stvaritev, ki nastajajo s pomočjo programskimi orodji obdelanega ekrana slike, sad programerskega dela. Soban izvaja svoje delo kot programer. Je ustvarjalec programov, kreator  in zapisovalec formul, ki se zaključijo v optičnih slikah – podobah, katerih velika posebnost je unikatnost.  

Lahko bi rekli, da nam njegovo delo pri definiciji oziroma uvrščanju v zvrsti likovnih aktivnosti povzroča težave, saj je Soban ustvarjalec računalniškega programa in s tem indirektni ustvarjalec podobe, ki se skoraj čudežno pojavi šele kot končni produkt. Vsekakor smo pri sistematizacijah verjetno vedno precej obremenjeni s tradicionalnim in v možni reproduktivnosti Sobanovih podob vidimo nekakšno »grafičnost«, tako, da prihaja do nepravilnih formulacij v uporabi termina »računalniške grafike«. Sobanove slike niso grafike in v zagati smo, saj se stvari zapletajo predvsem pri njihovem nastanku: med avtorjem in sliko zaenkrat nismo vajeni tako nenavadnega posrednika kot je računalnik. Posrednika, ki se v toku ustvarjalnega procesa manifestira kot nezanemarljiv, samostojen kreativni del. Lahko bi rekli, da je Soban postavil nekakšno nekonvencionalno relacijo med tehničnim in umetnostnim. 

Neposredna značilnost njegovega dela, ki bi jo spontano navezali na aktualen »civilizacijsko-tehnicistični« razvoj računalniškega, pa je gotovo ekstremna evolutivnost. V desetletju dela, se je njegov »likovni produkt« povsem spremenil. Tako je osnovno in izhodiščno vprašanje, ki si ga ob prezentiranih delih pričujoče razstave danes zastavljamo: zakaj so se Sobanove  podobe odprle v svobodno sliko­? Kje so vzroki pričujoči orientaciji? Oziroma drugače, zakaj avtor svojega dela, znotraj osnovnega principa, torej z ustaljeno metodo unikatnosti ni usmeril in nadaljeval v perfekcioniranje mimetičnega, v posredovanje foto-realistične slike objektivno vidnega, ampak je v smislu občega likovnega razvoja zastavil svojo pot v odprto nefiguralno podobo abstraktnega polja?  

V zgodovinskem pregledu njegove ustvarjalnosti so jasno izpričane stopnice, ki predstavljajo stopnjo avtorjevega odkrivanja. Pred gledalca se postavljajo v okviru posamičnih ciklov.

Ko so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, njegove prvotne  računalniške izvedbe obvladale nekaj osnovnih likovnih elementov, kot sta linija in barvna ploskev, so pričele formirati precej preproste geometrizirane like. Naslednja stopnja je sicer uvedla nekaj sprememb predvsem v smislu kompozicije in tvorbe osnovnega lika, vendar je še vedno ohranila precejšnjo vizualno skromnost. Vsekakor, pa je bil takratni avtorjev namen odkriti realistično sliko. Iz drobnih enostavnih barvnih delcev sestaviti prepoznavno optično okno. Avtorja je vznemirjala mimetizacija, optični verizem, kar mu je uspelo v nadaljnjih ciklih, saj so njegove algoritmične vrstice kmalu ustvarile kraško krajino, ki se je v skladu z zastavljenim metamorfozno pojavljala na osnovi temeljnega principa unikatnosti. Podobe so se reproducirale v času, vendar so bile omejene znotraj limitov prostorskih in formovnih parametrov, ki so jim dajali obliko, oziroma jih opredeljevali kot krajine. Soban je iz tega dokaj preprostega podobarstva, ki se je v optičnem smislu vidno opiralo na trikotnik, kvadrat itd. prešel v nekoliko bolj zgoščeno in realistično popolnejšo sliko. V tem načinu sta bila izgotovljena cikla Soških postrvi in Cvetov. Vendar, kljub določeni izraznosti posamezne slike, vse te podobe niso prikrivale lastnega strojnega porekla in se v likovnem smislu niso mogle enačiti z »normalnimi«, klasičnimi likovnimi izvedbami.  

Vsekakor so se v razvoju avtorjeve programske vrstice množile, kar pomeni, da je njegov programski sklop postajal vse obsežnejši in bolj zapleten. V ciljni fazi ekranizacije vizualne pojavnosti se je to odražalo kot zgoščenost in izpolnjenost posredovane slike. Prelomno dejanje v njegovem delu tako zasledimo v zadnjih dveh letih, ko Soban podvoji število gradilnih elementov podobe (pik), hkrati pa spontano zapusti realistično upodabljane in preide v abstraktnost. Njegovo delo je vse bliže slikarstvu, tako da bi si poetično dovolili reči, da gre za »novo slikarstvo«. 

V ospredje stopata predvsem kolorit in nenavadnost forme, torej osnovni karakteristiki slikarskega dejanja. Sobanu tako uspeva povsem korekten prestop v likovno izraznost, katere namenskost je izpovednost podobe. Obenem  pa, z dodatno proceduro edinstvene tvorbe slike, ki s svojo zanimivo permutantnostjo in nenavadno metamorfozičnostjo, a hkrati čisto unikatnostjo, dosega presežnost. Njegova metoda, ki jo prepoznava znotraj delovanje parametrov generativ art-a ustvari v zadnjih ciklih tudi likovni unikum - prostorsko neskončno sliko. 

Misel, ki se nam ob zgoraj zastavljenemu vprašanju likovne orientacije Sobanovih podob nehote poraja, nas vodi v primerjavo med naravoslovnim, znanstveno-tehničnim razumevanjem sveta in umetnostjo. Dovolili bi si, sicer pavšalno in povsem laično, vendar v našem primeru dokaj prikladno opazovanje znanstvenega oziroma umetniškega »iskanja resnice«. 

Dolga desetletja se vrhunska fizikalna srenja brezuspešno ukvarja s poskusom izpeljave končne teorije (»poenotena teorija polja«), teorije, kjer bi se poenotila načela relativnosti in kvantne mehanike, teorije ki bi »pojasnila realnost«.  

Sanje o končni teoriji so se pričele v času Newtona z razlago, ki je snov predstavljala kot sestavljenko majhnih, nespremenljivih delcev, z »nekimi silami« delujočih drug na drugega. Postavljena so bila matematična orodja in izgledalo je, da je na ta način skoraj vse izračunljivo. Seveda so nova odkritja na področju kemije, svetlobe, elektrike v 18. in 19. stoletju stvari precej zapletla, vendar je bilo okoli leta 1890 splošno vzdušje, da je fizikalna znanost končana, in da ji preostaja samo še nekaj natančnejših poskusov in popravkov nekaj decimalnih mest. Stvari pa so se skoraj čez noč korenito spremenile. Leta 1895 so bili nepričakovano odkrit žarki X (Röntgen), leto za tem radioaktivnost, pa elektron… 1905 je Einstein predstavil svojo posebno teorijo relativnosti in dobro desetletje kasneje še kapitalno splošno teorijo relativnosti, ki je vključevala gravitacijo oziroma ukrivljenost prostora-časa. Razgrajen je bil atom. In končno so dvajseta leta prinesla kvantno mehaniko, ki je pomenila drugo korenito spremembo v mišljenju, uvedla načelo nedoločnosti in metodo valovne funkcije… Namesto o delcih s točno določenim položajem in hitrostjo, govorimo zdaj o valovnih funkcijah in verjetnostih. Odkritja in teorije so se in se nadaljujejo in njihovo poenotenje, ki bi jih združilo v neki  splošni dedukciji je očitno še vedno precej oddaljeno.

Z omenjanjem prvih vznemirljivih trenutkov zastavljanja sodobnih znanstvenih problematik, smo želeli opozoriti na evidentno dejstvo, da vsaka nova odkritja sicer poglabljajo naše znanje, širijo našo parcialno izkušnjo, vendar nas oddaljujejo od našega cilja splošnega vedenja. Tako bi upali reči, da je v toku našega zavedanja najpomembnejša pot. Pot je  čas.

V smislu  Newtonove fizike, na katero se v praktičnem življenju še vedno najbolj opiramo in skozi katero se pravzaprav formira naše razumevanje je čas linearen. Linearnost časa imamo nekako vgrajeno v zavesti racionalnega doživljanja sveta. V sled naši analizi bi to videnje  povezali z realistično podobo. Podobno kot je Newtonovo miselnost vsekakor v splošnem sprejemljiva in tudi danes praktično uporabna, je realistično zastavljena podoba, tematsko opredeljena, podprta z določeno stopnjo fabularizacije, lahko popolno izpovedna in umetniško polna. V življenju nastaja problem, ko »klasična mehanika« ne zadošča, s pogledom izven zemeljskega (izven praktičnega), v razumevanjem nastanka, začetka, »stvarstva« vesolja in sveta, razumevanjem obnašanja svetlobe, v razumevanju in postavljanju temeljev za izdelavo določenih strojev, aparatur, naprav (tudi računalnika!) ... skratka s poglabljanjem izven ali pod površje. 

Realistična slika deluje dokler ostajamo na površju in svoje potrebe po odkrivanju ohranjamo na polju eksistencialnega, ko pa prestopimo rob primarnega zavedanja in vstopimo vase oziroma v poglobljeno zavedanje in doživljanje sveta nam vizualni verizem ne zadostuje več. Obračamo se v okolja, ki jih imenujemo abstrakcija. Abstrakcija je zelo hvaležna, saj dopušča  emotivno in racionalno oscilacijo in s tem posebno nad-vedenje oziroma nad-videnje. Tu velja omenjeni zakon: bliže nam je »vedenje« bolj se oddaljuje in bolj smo mu oddaljeni bliže nam prihaja… morda je princip nedoločenosti nekakšna globja resnica sveta in se tukaj skriva tudi odgovor na naše izhodiščno vprašanje. 

Če v sklepi fazi pogledamo na prezentirane Sobanove podobe neobremenjeni glede na njihovo »recepturo«, njihov nastanek, vidimo pred seboj predvsem kolorirane abstraktne slike. Kromatični izlivi, so skozi padajoče ritmične sekvence barve v optičnovizualnem smislu vsekakor zelo zanimivi. Fascinantni efekti barvnih prelivov in prepletanja svetlobnih vrednosti nas z uprizarjanjem nekakšnih psevdofiguralnih elementov presenečajo v kompozicijskih zasnovah. Naša fantazma se sprehaja po pokrajinah, nas intuitivno vodi v svet znanstvene fantastike, obiskujemo nenavadne prostore... Lahko bi videli zvezde, meglice galaksije ...Vsekakor je njihova pojavnost odrejena z izjemno estetizirano formo. (Znano je, da je bil napredek v fiziki mnogokrat odvisen od mnenj in sodb, ki naj bi bile estetske, saj so se različni znanstveniki odločali glede na "lepoto" formul v smislu lepo je tudi pravilno, je resnično.)

Nehote nas spominjajo na glasbo. Je pred nami »uprizorjena matematika« oziroma so te podobe pravzaprav čas, ki ga lahko vidimo?  Pomembno je, da so na naši poti in nam omogočajo užitek - primarni užitek videnja.