Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251886
od okt/2002















 
   
 
 
 
  DEJAN MEHMEDOVIČ
oktober 2002, Razstava v galeriji Krka - Zdravilišča, Strunjan
 
Pestrost pojavnih oblik v katerih se sodobna likovna tvornost predstavlja v smislu vizualnega produkta je zelo obsežna in se z nastajanjem novih tehnoloških možnosti nenehno širi. Tako so tudi prezentirana dela goriškega ustvarjalca Bogdana Sobana poseben del omenjenega delovanja znotraj likovnega. Sobanovo delovno orodje je računalnik. In kakor pravi, mu »računalnik danes ne pomeni več samo učinkovitega orodja, ampak postaja partner v kreativnem procesu, saj imajo rezultati njegovih programov vse lastnosti kreacije«. 

Uvajanje računalnika kot sredstva za izvedbo likovnih del sodi danes v več desetletno zgodovino, tako, da Sobanovo delo ne predstavlja posebne novosti. Precej pavšalno pa je rečeno, da so njegovi izdelki, ki si jih lahko ogledamo na pričujoči razstavi, računalniške grafike. Ta formulacija je dokaj netočna, kajti pod ta termin običajno uvrščamo likovna dela, ki so vsebinsko precej drugačnega statusa, saj se brezizjemno vežejo na prezentirano likovno polje v smislu klasičnih grafičnih del. »Umetniška dejavnost« Bogdana Sobana se tu nekoliko razlikuje, je precej širša in se v smislu likovnega manifestira samo v zadnji, končni fazi. Delovni proces kot celota, ki je gotovo vsebinsko ekvivalentni del avtorjeve idejne zasnove, pa je vezan na drugačne zvrsti ustvarjalnega dela. Za razliko od ostalih računalniških likovnih akterjev, ki običajno s programskimi orodji obdelujejo ekran podobe in na ta način prihajajo do dokončnih rezultatov, izvaja Soban svoje podobe v srži, v sami biti računalniškega telesa, v programu samem.  Avtor je ustvarjalec programov, kreator  in zapisovalec formul, ki se zaključijo v optičnih slikah - podobah. Njihova velika posebnost, ki je pri običajnih računalniških izdelkih ne poznamo, pa je unikatnost. Sobanovi izdelki reproduktivnost v lastni biti zavračajo. Kar pomeni, da pred nami niso računalniške grafike, ampak »računalniške podobe«. Poetično bi pred seboj celo videli nekakšno »novo slikarstvo«, saj Soban v nasprotju z ostalimi računalniškimi artisti ne obdelujejo fotografskih podlag, ampak sestavlja slike na »atomarnem nivoju« , torej analogno slikarju, ki sliko gradi iz posameznih barv. Posebna zanimivost pa je, da je nastanek podobe po avtorjevemu ukazu vezan na časovno naključje njenega nastanka. Računalnik sam izdela sliko, ki ni nikoli enaka predhodni, saj je njena dokončna forma odvisna od trenutka njenega nastanka, torej  časovne komponente, ki se razteza od zdaj do neskončnosti. Avtorjevo mojstrstvo je v tem, da kljub edinstvenosti posamičnega dela ne prepušča naključju bazično zastavljene likovne forme. Kar pomeni, da na principu tolerančnih limitov določa oziroma »omejuje« računalnikovo »svobodo« pri  razporejanju osnovnih nosilcev slike, to je barvnih točk,  po polju podobe.  

Po sedmih letih Sobanovega kreativnega dela se nahajamo pred petim oziroma šestim sklopom podob, ki so po predhodnih figuralnih, v današnji obliki lahko povsem upravičeno razumljene kot abstraktne podobe. 

Torej kaj vidimo danes? Vidimo podobe, ki ne prikrivajo lastnega računalniškega porekla, vendar so v optičnovizualnem smislu vsekakor zelo zanimive. V posameznih primerih dosegajo fascinantne efekte barvnih prelivov in prepletanja svetlobnih vrednosti ali nas z uprizarjanjem nekakšnih psevdofiguralnih elementov presenečajo v kompozicijskih zasnovah. Naša fantazma se sprehaja po pokrajinah, nas intuitivno vodi v svet znanstvene fantastike, obiskujemo nenavadne prostore... Vidni rezultat strojnega se zelo približa slikarski podobi, saj je avtor s spremembo programske osnove, ki v najnovejšem opusu dvakratno presega število gradnikov slike (pik), bistveno izboljšal izpolnjenost izpovedne mase podobe. Vendar, kljub specifični izraznosti posamezne slike, vizualna pojavnost Sobanovega dela presežno zaživi šele v nizu, se pravi v seriji povsem unikatnih podob, ki pa nas s svojo izjemno zanimivo permutantnostjo in nenavadno metamorfozičnostjo vodi v percepcije , razmišljanja in doživljanja. K vprašanju razbiranja naključne pomenskosti se, absurdno, da ravno v obravnavanem primeru, ko govorimo o skoraj nečloveški,  strojni kreativnosti, umetni inteligenci, pridružuje misel vseobsežnosti dvodimenzionalne slike. Sobanova ustvarjalnost, ki v lastni zastavitvi obstaja kot nezaključen, brezčasen  proces, vsekakor potrjuje prepričanje, da je podoba neizčrpna, da je njena pojavnost večna in omogoča neskončno vizualnih občutenj.