Uvajanje računalnika kot sredstva za izvedbo likovnih del sodi danes v več desetletno zgodovino, tako, da Sobanovo delo ne predstavlja posebne novosti. Precej pavšalno pa je rečeno, da so njegovi izdelki, ki si jih lahko ogledamo na pričujoči razstavi, računalniške grafike. Ta formulacija je dokaj netočna, kajti pod ta termin običajno uvrščamo likovna dela, ki so vsebinsko precej drugačnega statusa, saj se brezizjemno vežejo na prezentirano likovno polje v smislu klasičnih grafičnih del. »Umetniška dejavnost« Bogdana Sobana se tu nekoliko razlikuje, je precej širša in se v smislu likovnega manifestira samo v zadnji, končni fazi. Delovni proces kot celota, ki je gotovo vsebinsko ekvivalentni del avtorjeve idejne zasnove, pa je vezan na drugačne zvrsti ustvarjalnega dela. Za razliko od ostalih računalniških likovnih akterjev, ki običajno s programskimi orodji obdelujejo ekran podobe in na ta način prihajajo do dokončnih rezultatov, izvaja Soban svoje podobe v srži, v sami biti računalniškega telesa, v programu samem.  Avtor je ustvarjalec programov, kreator  in zapisovalec formul, ki se zaključijo v optičnih slikah - podobah. Njihova velika posebnost, ki je pri običajnih računalniških izdelkih ne poznamo, pa je unikatnost. Sobanovi izdelki reproduktivnost v lastni biti zavračajo. Kar pomeni, da pred nami niso računalniške grafike, ampak »računalniške podobe«. Poetično bi pred seboj celo videli nekakšno »novo slikarstvo«, saj Soban v nasprotju z ostalimi računalniškimi artisti ne obdelujejo fotografskih podlag, ampak sestavlja slike na »atomarnem nivoju« , torej analogno slikarju, ki sliko gradi iz posameznih barv. Posebna zanimivost pa je, da je nastanek podobe po avtorjevemu ukazu vezan na časovno naključje njenega nastanka. Računalnik sam izdela sliko, ki ni nikoli enaka predhodni, saj je njena dokončna forma odvisna od trenutka njenega nastanka, torej  časovne komponente, ki se razteza od zdaj do neskončnosti. Avtorjevo mojstrstvo je v tem, da kljub edinstvenosti posamičnega dela ne prepušča naključju bazično zastavljene likovne forme. Kar pomeni, da na principu tolerančnih limitov določa oziroma »omejuje« računalnikovo »svobodo« pri  razporejanju osnovnih nosilcev slike, to je barvnih točk,  po polju podobe.  

Po sedmih letih Sobanovega kreativnega dela se nahajamo pred petim oziroma šestim sklopom podob, ki so po predhodnih figuralnih, v današnji obliki lahko povsem upravičeno razumljene kot abstraktne podobe. 

Torej kaj vidimo danes? Vidimo podobe, ki ne prikrivajo lastnega računalniškega porekla, vendar so v optičnovizualnem smislu vsekakor zelo zanimive. V posameznih primerih dosegajo fascinantne efekte barvnih prelivov in prepletanja svetlobnih vrednosti ali nas z uprizarjanjem nekakšnih psevdofiguralnih elementov presenečajo v kompozicijskih zasnovah. Naša fantazma se sprehaja po pokrajinah, nas intuitivno vodi v svet znanstvene fantastike, obiskujemo nenavadne prostore... Vidni rezultat strojnega se zelo približa slikarski podobi, saj je avtor s spremembo programske osnove, ki v najnovejšem opusu dvakratno presega število gradnikov slike (pik), bistveno izboljšal izpolnjenost izpovedne mase podobe. Vendar, kljub specifični izraznosti posamezne slike, vizualna pojavnost Sobanovega dela presežno zaživi šele v nizu, se pravi v seriji povsem unikatnih podob, ki pa nas s svojo izjemno zanimivo permutantnostjo in nenavadno metamorfozičnostjo vodi v percepcije , razmišljanja in doživljanja. K vprašanju razbiranja naključne pomenskosti se, absurdno, da ravno v obravnavanem primeru, ko govorimo o skoraj nečloveški,  strojni kreativnosti, umetni inteligenci, pridružuje misel vseobsežnosti dvodimenzionalne slike. Sobanova ustvarjalnost, ki v lastni zastavitvi obstaja kot nezaključen, brezčasen  proces, vsekakor potrjuje prepričanje, da je podoba neizčrpna, da je njena pojavnost večna in omogoča neskončno vizualnih občutenj.