Tako bi, kot že nekoč rečeno, Sobanovo delo samo v okviru nekakšnega delovnega naziva opredeljevali pod računalniško grafiko, kajti njegova  dejavnost je precej širša. Glede na avtorjevo orientiranost, da svoje izdelke gradi in vidi kot podobe in jih v tem smislu prezentira v galeriji, se s tem dotika likovnega. Iz drugega zornega kota pa bi njegovo delo uvrstili zelo na rob likovne ustvarjalnosti, saj se v tem smislu opredmeti samo v skrajni, končni fazi. Za razliko od večine računalniških likovnih akterjev, ki običajno s programskimi orodji obdelujejo ekran podobe in na ta način prihajajo do dokončnih rezultatov, izvaja Soban svoje podobe v samem jedru računalniškega telesa, to je v programu samem. Torej delovni proces kot celota je vezan na drugačne zvrsti dela. Avtor je ustvarjalec programov, ki se zaključijo v optičnih slikah - podobah abstraktnega ali realistično mimetičnega tipa. Njihova eminentna posebnost, ki je pri običajnih računalniških izdelkih ne poznamo, pa je unikatnost. Nastanek podobe je po avtorjevemu ukazu vezan na časovno naključje njenega nastanka. Računalnik sam izdela sliko, ki ni nikoli enaka predhodni, saj je njena dokončna forma odvisna od trenutka njenega nastanka, torej  časovne komponente, ki se razteza od zdaj do neskončnosti. Seveda pa je jasno, da ni čisto vse prepuščeno naključjem in, da je avtorjevo mojstrstvo v tem, da kljub edinstvenosti posamičnega dela dosega znotraj zastavljenega hoteno kompozicijsko, barvno in drugo likovno formo. Kar pomeni, da avtor na principu tolerančnih limitov določa oziroma »omejuje« računalnikovo »svobodo« pri  razporejanju osnovnih nosilcev slike, to je barvnih točk,  po polju podobe. Tako nastajajo cikli.

In kakor pravi računalniški znanstvenik, pionir virtualne realnosti Jaron Lanier v svojem »Polovičnem manifestu«: »Računalniška grafika ( kot program)  ni samo način za izdelavo in prikaz podob , temveč meta-okvir, ki obsega vse možne podobe. Ko enkrat neko stvar razumeš na tak način, da jo lahko  porineš v računalnik, si dešifriral njeno kodo in se povzpel nad vsako posameznostjo, ki jo utegne imeti v določenem času. Kot bi postali bogovi, smo ustvarili vse možne podobe. Te so namreč le na novo organizirani biti v računalnikih ...«

Lahko bi rekli, da je bila v likovni umetnosti že z usmeritvijo konceptualnih umetnosti idejna osnova, zamisel, postavljena pred izvedbo, pred praktično manifestacijo in verjetno je v obravnavanem primeru povsem relevantna ugotovitvi, da je Sobanova ustvarjalnost bistveno pomembnejša v idejni zasnovi kakor v finalnem produktu. Njegova ideja omogoča  različna polja delovanja. Poleg vizualnih podob, torej pričujočih dvodimenzionalnih ali trodimenzionalnih, ki omogočajo oblikovanja prostora oziroma predmetnega, bi jo verjetno lahko aplicirali tudi na področjih slišnega, torej v glasbi, verjetno pa tudi v sferi jezikovnega, saj glede na brezbroj možnosti kombinacij bi nekakšna »strojna literatura« z lahkoto lahko predstavljala in producirala poezijo. In verjetno nismo daleč od generiranja, »izdelovanja« hipotez oziroma na koncu koncev idej.

Kot rečeno postavi Soban kot sprožilec slučajnostnega dogodka čas. Vendar računalnik »realno« ni časovni stroj. Je v času in prostoru negibajočase aparatura, ki ji je linearni čas vnesen kot opcija, parameter, ki ga poganja generator z neskončno vrsto števil. Deluje kot dešifrator, ki izbira eno od neskončnih kombinacij oziroma natančneje eno izmed velikega števila možnosti v okviru določenih parametrov. Kar pomeni, da v »realnem« časovnem smislu lahko producira samo variante, ki bi jih razumeli kot časovno hkratne oziroma vzporedne dogodke znotraj posamične časovne enote: stroj nam torej podaja možnost vzporednega sveta. Program, digitalni proces je tisto, kar pomeni vse obstoječe podobe, kar pravzaprav predstavlja možnost realizacije, udejanjena.  Softverski organizem je torej nekakšen pred(pod)obstoj podobe . Podoba je samo ena, vse izvedbe pa so samo njene izpeljave, njeni videzi.

Sobanovo delo je v lastni idejni in praktični izvornosti povsem avtohtono in samorastno, zato bi pomenilo iskanje zunanjih vplivov avtorjevo krivično degradacijo. V obsegu svetovnega računalniškega dogajanja pa je verjetno več ustvarjalcev, ki imajo pri svojem delu sorodna izhodišča in usmeritve. V tem smislu bi se Sobanovo delo morda lahko ujelo pod okrilje generative art-a, ki predstavlja in generira podobna problemska področja računalniške kreativnosti.

Vendar poglejmo Sobanove »slike«. V likovnem smislu je cikel  »Cvetja« še vedno izdelek, ki ne prikriva lastnega strojnega porekla, kajti naprintane slike ne dosegajo posebne izraznosti in polnosti »normalnih človeških« umetniških podob. V osnovi gre za centralno postavljene figuralne sklope s precej vidno geometrijsko bazo, ki se lahko kalejdeskopsko kompozicijsko razvejajo ali pa oblikovno razgradijo, ko se avtor spušča v njihovo modifikacijo tako, da jih generira v abstraktno nedoločljivost. Vsekakor moramo takoj opozoriti, da so Sobanove »slike« v pravilnem in nenehnem razvoju, saj se glede na pretečeno pot zelo spreminjajo in izpopolnjujejo od avtorjevih prvih poskusov izpred nekaj let. Pričujoči likovni ekrani pridobivajo na barvni oziroma figuralni polnosti, v določenih primerih se pred nami pojavljajo že dokaj kompleksne kompozicijske zasnove z volumskimi karakteristikami, ki so v primerjavi z začetnimi izvedbami bistveno bolj dovršene. »Cvetje« ima že v »realističnih« torej mimetičnih variantah, v primerjavi s predhodnim, drugačno formovno konsolidacijo, kar v ploskvi podobe lahko razbiramo kot poenotenje določenih likovnih elementov, ki se polagoma odražajo kot specifična slogovnost. Avtor operira z večjo količino gradnikov in je pazljivejši pri uporabi barvnih relacij, predvsem pa v postavljanju medsebojnih odnosov uporabljenih likovnih mikro elementov. Izvirajoč iz povsem matematično opredeljenih geometrijskih pra-osnov kroga, trikotnika, kvadrata se ravno z določanjem razmerij spušča v likovnost, ki pa postane precej sprejemljivejša, ko zapusti »realistično« figuralno formo.

Z »razpredmetenjem« in premikom v formovno svobodnejše abstraktno polje, se moteča strojna določenost precej razgubi in pred nas izstopi estetsko izpovedna podoba, ki predvsem v kompleksnejši izdelanosti presega predzadnji opus »Soških postrvi«, kjer se je Sobanova »slika« že precej harmonizirala. Vsekakor pa moramo ustvarjalčevo delo še vedno videti kot nezaključeni proces.

V nadaljevanju bi v njegovem delu lahko pričakovali različne možne usmeritve. Usmeritev v popolnejši mimezis, torej z izpopolnjevanjem v natančnejše posnemanje in prezentiranje  realno vidnega, kar bi bilo glede na fotografijo in druge sorodne medije skorajda nesmiselno. Usmeritev v likovne obdelave v smislu slikarskega modernizma, torej s preučevanjem razvoja slikarstva v odkrivanje lastne podobe oziroma obrat v posredovanje izpovednosti, ki jo omogoča čista slika, torej  abstraktno likovno polje. Možnosti pa so gotovo še drugje, in sicer na področjih, ki jih danes ne moremo predvideti, ki jih lahko zamišljamo v nekakšnih odprtih, morda večdimenzionalnih (hologramskih) slikah, časovnih podobah ipd.

S povečevanjem hardverskih kakor softverskih zmogljivosti postaja računalnik edinstven stroj, ki lahko ključno vpliva na človeka in njegovo prihodnost, saj se s pojavom umetne inteligence ustvarja določeno rivalstvo, kjer pa človek gotovo nima najbolj zavidljivega položaja. Glede na sodobne usmeritve in razvoj kibernetskih in genetskih znanosti, bi v tem smislu lahko že danes govorili o resnični potencialni nevarnosti.

Vendar vsekakor ustvarjalnosti Bogdana Sobana ne moremo povezovati z možnimi predvidenimi  črnimi scenariji  prihodnosti, ampak moramo videti v njem zelo vzpodbuden način umetniške ali temu sorodne izraznosti. Problematike časovnosti, naključnosti, unikatnosti, vizualnih metamorfoz, ki nam jih posredno ali neposredno odpira so vsekakor rdeča nit v zgodovini umetnosti oziroma območju raziskovanj človekovega duha. Živimo v času, ko je umetnost zagonetno prosojnega karakterja, težko opredeljiva, morda celo nekonsistentna in spremenljiva. Saj je umetnost realno vse tisto, kar se družbeno uspe opredeliti kot umetnost, ne glede na to kakšno je njeno poreklo in izvedbena praksa in kaj oziroma kakšno je njeno izpovedno področje. Umetnost je vse bolj odprt sistem komunikacije, pretoka idej, prepletanja izkustvenega in potencialnega , saj se ne identificira več z ničemer v predmetnem, ampak obstaja kot vzdržanje opredelitve, torej kot afirmacija nesporno pozitivne ideje. In v predstavljenem delu Bogdana Sobana je pozitivna ideja evidentno prisotna.