Opus soških postrvi je, kot rečeno, zadnji produkt avtorjevega dela, ki se formovno precej prepričljivo približuje realističnemu načinu obdelave slikovne površine. Iz likovnega aspekta so pred nami solidni grafični izdelki, ki temeljijo na pravilnih kompozicijskih vrednostih, harmoniziranosti  barve in dovršeni granulaciji teksture. V izraznostnem smislu pa so to podobe skozi katere doživimo vsebinsko fabulativni značaj: plavajoče ribe se precej resnično gibljejo v zelenkasto modri vodi Soče. Vendar precej izvirnejši in pomembnejši del vsebine je dosežena unikatnost del, ki temelji na slučajnosti in,  ki s to svojo karakteristiko odpira brezmejni prostor neraziskane problematike. Naključje ali slučajnost opredeljuje človeka že v samem začetku. Spočetje človeškega bitja je (v smisli racionalnega razumevanja sveta) pravzaprav povsem naključno dejanje. Samo eno od 500.000.000 med seboj tekmujočih moških semenčec oplodi žensko jajčece. Katero in s kakšnimi karakteristikami je čisto naključje. 

Nekoč so na podlagi Newtonovske mehanike slučajnost že skušali razumeti kot predvidljivo. Trk bilijardnih krogel, položaj  kroglice pri  ruleti, bi lahko določili, če bi bili sposobni vnesti in izračunati vse vektorske, temperaturne in ostale fizikalno kemične parametre. S pojavom kvantne fizike, pa je postala slučajnost nekaj zelo drugačnega, postala je alternativa oziroma vzporednost. Slučajnost temelji na Heisenbergovemu načelu nedoločnosti: prostor in čas postaneta alternativi.. 

Kot rečeno postavi Soban kot sprožilec slučajnostnega dogodka čas. Vendar računalnik »realno« ni časovni stroj. Je v času in prostoru negibajočase aparatura, ki ji je linearni čas vnesen kot opcija, parameter, ki poganja generator z neskončno vrsto števil. Kar pomeni, da v »realnem« časovnem smislu lahko producira samo variante, ki bi jih razumeli kot časovno hkratne oziroma vzporedne dogodke znotraj posamične časovne enote: stroj nam torej podaja možnost vzporednega sveta. Podoba je samo ena, vse izvedbe pa so samo njene izpeljave, njeni videzi. 

Na drugi strani pa bi lahko rekli, da je vsako umetniško dejanje in odziv nanj v neposredni navezavi s fikcijo, zamišljanjem. In v vidu estetske problematike (če v tem smislu razumemo umetniško formo) ideje povezovanja estetike s časom, kot ene izmed človeško opredeljivih komponent, niso  povsem nove. Že prvotne teoretične kriterije estetskih vrednosti Starega sveta so določali kanoni človeškega telesa (zlati rez). Določene (še vedno veljavne) teorije pa odkrivajo bazo estetskih zasnov v obliki človeškega telesa in njegovih receptivnih zmožnostih. Med njimi je trajanje človeškega življenja in pa ritem bitja človekovega srca ena od osnovnic, ki pogojujejo časovno komponento znotraj umetnin različnega tipa: literarnih, glasbenih, pa tudi likovnih. V tem smislu, bi  pojav nastale obravnavane računalniške podobe videli kot ulovljeni prizor analogen prizoru, ki ga je slikar kot dokumentarist realnega dogajanja, stoletja in stoletja, lovil na svoja platna. Vedno gre samo za trenutek, za trenutno stanje upodobljenega dogodka, ki se že v naslednjem hipu spremeni, premakne. 

Ustvarjalno umetniško delo Bogdana Sobana je gotovo odraz sodobnega trenda širitve umetnostnih praks in pomeni določeno iskanje novih izraznih možnosti znotraj likovnega. Njegove stvaritve bi razumeli kot podobe, ki  se razvijajo v času, torej kot časovne slednike dogodkov, v drugačnem smislu pa bi jih lahko videli tudi kot časovne vzporednike. Najpomembnejša pa je v njih vnesena igra z naključjem. In ker je vsa  umetnost nekako vezana na dado (dadaizem) bi rekli: igra je kraljica Večnosti, a najbolj privlačna in največja je magična in skrivnostna kraljica Nepredvidljivega.