Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251887
od okt/2002















   
 
 
 
 

ELVIRA LUIN: USTVARJALNOST BOGDANA SOBANA
Lipov list, september 2006

Ljudi, ki so se s svojim delom in srcem zapisali turizmu, nedvomno označujejo posebne značilnosti. Človečnost in odprtost, širina duha in ustvarjalnost predstavljajo pomembne skupne karakteristike. Človek brez ustvarjalnega duha se težko znajde v turističnemu poslu, istočasno pa delo v tej dejavnosti še dodatno spodbuja ustvarjalnost in kreativno razmišljanje.  

Med take ustvarjalne ljudi spada Bogdan Soban, inženir, matematik, informatik, tržnik, estet, gurman, človek širokih obzorij, kjer sta »i-Q« in »e-Q« v produktivni simbiozi. Je človek, ki matematičnim formulam daje živo vizuelno podobo. Prav njegova privrženost skrivnostim informatike in istočasno ljubezni do lepega, ga je navdihnila, da skuša računalniške »možgane« izzvati, da niso le visoko zmogljivi stroj, ki dela po vnaprej zastavljenem programu, temveč jih pripravi do tega, da postanejo ustvarjalci nečesa novega, še nikoli videnega in neponovljivega, vendar skrivnostno lepega.  

Sprehaja se po tistih skrivnostih umetne inteligence, ki ji teoretiki pravijo »artificial creativity« Ne gre za umetnost s pomočjo računalnika temveč za umetnost z računalnikom, kjer program uspe posnemati dogajanje v realnem življenju, kjer lahko gen, kot nosilec informacije, ustvari neskončno veliko različic življenja. Vse, živo in neživo vesolje, snoven in nesnoven prostor, materija in anti-materija, energija in anti-energija, gibanje in ne-gibanje, čas in ne-čas, se lahko izrazi z neko matematično formulo in formulo vsakega trenutka lahko napravimo našim očem vidno. S svojimi programi je Bogdan uspel, da se giblje po vseh štirih dimenzijah te neskončno neskončne slike, ki je v neskončni časovni transformaciji. Z enostavnim klikom, si lahko vsak sam pričara sliko tistega trenutka, ali pa se kot s časovnim strojem  sprehaja po preteklosti ali prihodnosti in si izbira likovne podobe njemu osebno pomembnih trenutkov.  

S svojim ustvarjanjem se je znašel na področju, ki nekatere izjemno navdušuje, drugi pa so do teh novosti njegove »generative-art«, še dokaj zadržani. O njemu pišejo kot o »Case Study Bogdan Soban [1], vabijo ga na posvetovanja o umetni inteligenci in na razstave  različnih smeri digitalne ustvarjalnosti. Ameriška revija »Computer Graphics and Applications« [2], ki jo izdaja IEEE Computer Society je v svoji letošnji septembrski številki na naslovnici in z uvodnim člankom pod naslovom »Machine Creation« predstavila Bogdana Sobana, kot slovenskega raziskovalca generativne umetnosti. V članku, ki je opremljen z nekaj primeri generiranih slik, je predstavljen njegov ustvarjalni pristop, ki z razvojem lastnih programskih algoritmov z obilico matematike dokazuje, da je stroj – računalnik lahko tudi ustvarjalen.  

S svojimi teoretskimi prispevki in s svojimi umetniškimi ali estetskimi podobami, kakor jih kdo pač želi poimenovati, je vsako leto prisoten na »International Conference on Generative Art«, ki jo organizira Celestino Soddu, profesor arhitekture na Politehniki v Milanu. Na teh srečanji, skušajo udeleženci iz celega sveta odstirati skrivnosti umetne inteligence in možnosti konkretne uporabe le te v realnem življenju. Zelo veliko je teoretskih prispevkov,  Bogdan Soban pa je eden redkih, ki je teorijo uspel pripraviti do tega, da se pokaže tudi očem, zato so njegove razstave, ki vedno spremljajo ta simpozij, deležne tolikšne pozornosti največjih teoretikov s tega podrošja. Postal je ena osrednjih osebnosti »artificial-art«. Na njega se sklicujejo vsi, ki jih ta izzivalna tematika zanima. Če na Googlu napišete njegovo ime, se vam ponudi nad tisoč naslovov, če pa na istem brskalniku napišete »artificial-art« ali »generative-art« se njegov spletni naslov pojavi že med prvimi naslovi, ki vam jih brskalnik ponudi.  

Ne glede na to, kako imenujemo rezultate tega njegovega snovanja, ki mu je posvetil desetletja svojega prostega časa, so stvaritve, ki nam jih »sproducira« računalnik na podlagi njegovih »genskih kod«,  zelo uporabne v našem vsakdanjem življenju. Lahko si olepšamo bivalno okolje v skladu z našimi osebnimi željami in zamislimi. S svojimi skladnimi oblikami in s prelivanjem barv ustvarjajo vzdušje, ki ga želimo pričarati sebi in našim obiskovalcem. Oblikovalec prostora lahko s pomočjo teh kreacij doseže skladnost med notranjo in likovno opremo prostora ter istočasno da tematski poudarek funkcionalni namembnosti tega objekta. Program, ki ga je Soban razvil, nudi oblikovalcu, arhitektu ali vsakemu posamezniku širok izbor možnosti uporabe, od klasičnih in »plazmičnih« slik, različnih dekorativnih likovnih elementov, do celih sten, ne glede ali so zidane ali steklene.  Marsikje, tudi v hotelskih objektih, so se tovrstne rešitve pokazale kot zanimiva in dobrodošla sprememba. 

Tako pozitivno izkušnjo sem pred časom, imela tudi sama, ko sem s priznanim beograjskim arhitektom sredi Beograda urejala podobo novega predstavništva večje ameriške družbe. Za oblikovanje estetike in duše prostora sem izrabila možnosti, ki jih dajejo programske kode Bogdana Sobana in skupaj z njim izbrala usklajene podobe ter jih inventivno uporabila. Prostor je dobil svoj zaželeni karakter in poseben čar. Investitorji so bili nad rešitvami, učinkovitostjo izraza, skladnostjo celovite pojavnosti in ceno navdušeni. 

Veliko diskusije v zvezi s to metodo se nanaša predvsem na avtorstvo. Navkljub tem neskončnim razpravam o avtorstvu teh stvaritev,  lahko rečemo, da vsaka podoba, ki se rodi iz teh »gensko« zastavljenih programov, nosi v sebi neko  izvorno estetiko in da je vsaka podoba zase svojstvena umetnina, ne glede komu pripisujemo avtorstvo, avtorju programa, računalniku ali tistemu, ki likovno stvaritev izbere. Če si drznemo iti še globje, lahko  zagovarjamo celo tezo, da že programske kode, same na sebi predstavljajo novo zvrst sodobne umetnosti. Torej so podobe ki zrastejo iz tega programskega »semena« odsev te izvorne umetnine.  

In kaj v Bogdan Soban sam pravi o tem svojem zagonetnem ustvarjalnem početju? Ob prijetnem klepetu v njegovem delovnem kabinetu, s pogledom na cvetoči vrt njegove domačije v Vrtojbi, ob kozarcu vina, ki ga je sam pridelal, z LCD ekranom na debeli leseni mizi, nam v popolnoma razumljivem jeziku predstavi svojo zelo zapleteno ustvarjanje.  

»Moje slike, pravi, nastajajo na osnovi računalniških programov, ki ob svojem zagonu razvijejo nenavadne kreativne sposobnosti tako, da ustvarjajo neskončno vrsto edinstvenih slik. Metoda nastajanja teh slik ni primerljiva s poznanimi metodami drugih avtorjev. Koncept temelji na razvoju lastnih programskih algoritmov, ki avtonomno ustvarjajo slike predvsem abstraktnega tipa z občasnimi odmiki v svet podob iz realnega sveta. Pristop je v svetu poznan pod imenom »generative art« in se uporablja za iskanje kreativnih rešitev na različnih področjih ustvarjanja od arhitekture in designa do glasbe in vizualne umetnosti.  

Razloži nam, da se področje računalniške umetnosti deli na dve osnovni zvrsti, ki ju pogojuje metodološki pristop avtorjev. Večina jih uporablja računalnik kot izredno sposobno orodje, s katerim s pomočjo različnih programov za grafično oblikovanje, realizirajo svoje zamisli, katerih avtorstvo je nesporno (computer added metoda). V drugo bistveno manjšo skupino sodijo avtorji, ki razvijajo svoje lastne programe. Ti programi simulirajo človekov ustvarjalni proces, ki avtonomno brez človekovega posredovanja ustvarja slike, katerih avtorstvo ni definirano. V tem primeru namreč igra računalnik vlogo ustvarjalnega partnerja (computer generated metoda). Velik del tovrstnih ustvarjalcev se ukvarja z razvojem fraktalnih ali drugih geometrijskih oblik, ki se manifestirajo v prepoznavnih likovnih podobah. Moja iskanja, pravi, pa so usmerjena predvsem v izgradnjo takih algoritmov na osnovi matematike, ki poskušajo posnemati človekove ustvarjalne navdihe brez kakršnihkoli omejitev.  

Moja kreacija, nam razloži,  je programska koda, katere ustvarjalnost temelji na brezkončnem kombiniranju matematičnih formul in izrazov, ki se nato vizualizirajo v formovno in estetsko bolj ali manj dovršene likovne izdelke. Praktično se program v polju abstraktnega obnaša popolnoma suvereno in ne sledi nobeni za človeka-slikarja pogosto tipični liniji. Metoda v svojem bistvu posnema evolucijske procese v naravi in od tod izhaja njeno poimenovanje »generative art«. Bistveni del procesa je postavitev genskega zapisa novega organizma – slike, ki se zgradi na začetku vsakega ciklusa in je usodno odvisen od trenutka časa. Od postavljene genske formule so odvisne vse razvojne faze razvijajočega se organizma – na novo nastajajoče slike. Tako lahko gledalec spremlja na ekranu nastajanje slik, ki se rojevajo ena za drugo in za vedno izginjajo v neskončnost. Slike so popolnoma nepredvidljive in neponovljive ter izgubljene za vedno, če se ne shranijo ali izrišejo.  

Čeprav bi mi lastno razviti programi omogočali posegati v proces se temu vplivu v celoti odrekam in vse prepuščam programskim algoritmom oziroma matematiki, ki se vizualizira  v skladu z njej lastno estetiko in lepoto, o kateri je govoril tudi Bertrand Russell [3]. Vse je torej prepuščeno »kraljici vseh znanosti« kar še dodatno potrjuje od zmeraj poznano dejstvo o veliki povezanosti med umetnostjo in znanostjo. Moj vpliv na rezultate se kaže kvečjemu v vlogi selektorja, ki na koncu avtonomnega računalniškega ustvarjalnega procesa izberem sliko in jo shranim. Tudi to fazo rad prepuščam drugim, ki se za izbor odločajo na osnovi svojega lastnega čutenja slike, če to zmorejo, kljub nenavadnemu načinu njenega nastanka. 

Če v zaključku razmišljam kot oblikovalka estetike prostora in počutja v prostoru, lahko rečem, da se mi z vidika uporabe zdi najpomembnejše to, da pri gledanju teh podob uživamo v nam lastnem občutju, ki se sproža, ko se  v živo rojevajo pred nami, ko jih izbiramo in si jih izberemo. Zato menim, da je njihova posebna dodana vrednost v temu, da nam samim omogoča, da lahko soustvarjamo in si po svoji podobi in v skladu s svojo lastno estetiko in dojemanjem vizualnih podob oblikujemo in opremimo svoje bivalno okolje, tudi na cenovno dostopen način, tako da se v njem dobro in ustvarjalno počutimo.  

Elvira Luin master of design

Bogdan Soban:  je diplomiral na strojni fakulteti leta 1974. Takoj po diplomi,  še v tistih časih, ko so se programi pisali z luknjanjem kartic, se je začel ukvarjati  področjem programiranja.  Kot že  izgrajen informatik se je zaposlil v HIT-u leta 1991. Tu se je kasneje izkazal še na področju marketinga in strateškega načrtovanja. Sedaj kot direktor poslovne informatike skrbi za funkcioniranje hitovega sodobnega informacijskega sistema. S svojim ustvarjalnim hobijem s področja umetne kreativnosti se ukvarja že dvajset let. Kdorkoli se želi še podrobneje seznaniti z njegovim zanimivim ustvarjanjem, lahko dobi več informacij na spletnem naslovu :  http://www.soban-art.com    

Avtorica članka:  Elvira Luin, je diplomirala na Akademiji v Benetkah v z nalogo »Umetnost s perspektive virtualnega ustvarjanja«. Podiplomski študij industrijkega oblikovanja je opravila na Scuola Italiana di Design v Padovi. Dodatna znanja  s področja  »Design Direction«   je pridobila na Domus Accademy v Milanu. Znanja s področja trženja pa je izpopolnila v programih mednarodne  šole Londonske gospodarske zbornice.   Dela na projektih s področja celostnih oblikovalskih  rešitev in specialističnega podjetniškega svetovanja, tako v Sloveniji kot tudi izven.  Je med osnovnimi pobudniki za vzpostavitev interdisciplinarno zasnovanih  designe centrov, ki bi  koristili pozitivne  izkušnje iz Stanforda. Skupino, ki pripravlja ta projekt vodi  prof. dr. Aleš Vahčič, sodelujejo slovenske univerze, razvojni inštituti  pa tudi priznana slovenska podjetja, kot so Gorenje, Pipistrel in Seaway in druga.

[1] http://csaia.blogspot.com (prof. Sam Leung, UNI British Columbia)
[2] http://www.computer.org/portal/site/cga/index.jsp
[3] Bertrand Russell: http://plato.stanford.edu/entries/russell-paradox/