Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251884
od okt/2002















 
   
 
 
 
  NATAŠA KOVŠCA
julij 2006, Razstava v dvorcu Coronini, Šempeter pri Gorici

Ustvarjalnost Bogdana Sobana se uvršča v sklop digitalne umetnosti, ki za kreativni proces uporablja računalniški medij. Avtor je s svojo lastno metodo ustvarjanja tako imenovanih »ustvarjalnih« programov v triindvajsetih letih izoblikoval različne tipologije zapletenih algoritemskih formul, s pomočjo katerih kreira abstraktne vizualne podobe, ki spominjajo na mikro slike organske ali anorganske materije, domišljijske »fluidne pokrajine« ali celo možganske strukture. Število podob, nastalih s pomočjo umetne inteligence, je neskončno, vsaka pa je rezultat edinstvenega trenutka v ustvarjalnem procesu in je kot taka nepričakovana, nepredvidljiva in neponovljiva. Kljub temu da se Bogdan Soban izraža z drugačnim simbolnim jezikom, kot smo ga vajeni v likovni umetnosti, si je izoblikoval svoj osebni izrazni stil oziroma »pisavo« kompleksnih algoritemskih formul, ki je primerna za računalniško oblikovanje likovnih del. Drugačen je tudi standardni pristop k vrednotenju njegovih likovnih stvaritev. Avtorjeva pozornost namreč ni namenjena oblikovanju podob, saj je zgolj selektor nastalih slik, temveč svojo kreativnost usmerja v nadgradnjo matematičnih formul, ki kreirajo nove kompozicije.  

Med znanstveniki že stoletja prevladuje mnenje, da morajo biti tudi matematične enačbe ravno tako kot slikarjeve barve harmonično razporejene. Fiziki in matematiki občudujejo lepoto popolne strukture, logične trdnosti, navdušujejo se nad lepoto samih idej. Res je, da pride lepota najbolj do izraza v umetniških medijih, ker jo lahko najbolj popolno beremo, vendar to ne pomeni, da v drugih ustvarjalnih sferah ne obstaja. Še več, številni znanstveniki menijo, da je mogoče izraziti oddaljeni in neosebni vesoljni svet s pomočjo matematičnih enačb. Že Johannes Kepler je govoril o estetski popolnosti matematike in jo imenoval »praslika lepote sveta«. Res je tudi, da so digitalne podobe, ustvarjene s pomočjo algoritemskih formul estetsko privlačne in harmonične, potrebno je le »estetsko oko«, ki poznavalsko izbere najboljše. Ob pogledu na Sobanove podobe se torej lahko vprašamo, ali se pred našimi očmi morda res odgrinjajo naravni kanoni lepote, vsebovani v številčnih razmerjih? Morda lahko kreacijam očitamo le nečustvenost, ki jo zamenjuje avtorjeva racionalnost, natančnost in logika, nikakor pa jim ne moremo očitati barvne skladnosti in estetske dovršenosti.