Med znanstveniki že stoletja prevladuje mnenje, da morajo biti tudi matematične enačbe ravno tako kot slikarjeve barve harmonično razporejene. Fiziki in matematiki občudujejo lepoto popolne strukture, logične trdnosti, navdušujejo se nad lepoto samih idej. Res je, da pride lepota najbolj do izraza v umetniških medijih, ker jo lahko najbolj popolno beremo, vendar to ne pomeni, da v drugih ustvarjalnih sferah ne obstaja. Še več, številni znanstveniki menijo, da je mogoče izraziti oddaljeni in neosebni vesoljni svet s pomočjo matematičnih enačb. Že Johannes Kepler je govoril o estetski popolnosti matematike in jo imenoval »praslika lepote sveta«. Res je tudi, da so digitalne podobe, ustvarjene s pomočjo algoritemskih formul estetsko privlačne in harmonične, potrebno je le »estetsko oko«, ki poznavalsko izbere najboljše. Ob pogledu na Sobanove podobe se torej lahko vprašamo, ali se pred našimi očmi morda res odgrinjajo naravni kanoni lepote, vsebovani v številčnih razmerjih? Morda lahko kreacijam očitamo le nečustvenost, ki jo zamenjuje avtorjeva racionalnost, natančnost in logika, nikakor pa jim ne moremo očitati barvne skladnosti in estetske dovršenosti.