Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251884
od okt/2002















 
   
 
 
 
  TATJANA PREGL KOBE 
2007, Razstava v Galeriji Lek, Ljubljana

Od svojega prvega ciklusa Linijskih struktur, v formalnem smislu zavezanega geometrijski abstrakciji, v okviru katere se je posvečal zlasti raziskovanju prostora s črto kot edinim elementom, je Bogdan Soban prehodil dolgo raziskovalno pot. Iz spomina na dosedanje slike, ki so se dolgo in tiho pojavljale na razstavah kot izraz spoštljive zazrtosti v nov likovni medij, Soban vse pogosteje ustvarja namišljene pokrajine – kot da mu jih ni nikoli dovolj. Duhovno se je naselil v svetu, ki vse bolj postaja prebivališče njegove ustvarjalnosti in izraz njegove obsesivne meditacije, ki jo priklicuje v navzočnost ne le z idejo, marveč z računalniškim utelešenjem barv, ki sestavljajo in tako na novo zgradijo vedno drugačen niz podob. Likovni pristop, s katerim se ukvarja že preko dvajset let, je v svetu poznan pod imenom "generative art" –  generativna umetnost – in se uporablja na različnih področjih ustvarjanja od arhitekture in oblikovanja do likovne umetnosti in poezije. Osnova tovrstnega ustvarjanja je izražanje avtorja skozi programske algoritme in matematične formule. V tem smislu Soban ustvarja računalniške programe za vedno drugačne, nepredvidljive in neponovljive slike. Večinoma so abstraktne, le včasih in le slučajno spominjajo na podobe iz resničnega sveta. Pristop je pravzaprav splet umetnosti, matematike in tehnologije in ga pogosto srečamo pod imenom "art and sience".

V svojem dosedanjem ustvarjanju je Soban razvil veliko programov, v likovnem smislu pa je prehodil pot od  geometrijske abstrakcije do možnosti potapljanja v globino slike ter raziskovanja njene tretje dimenzije ter preko podob iz realnega sveta do abstrakcij fraktalnega tipa. Njegovi programi so vse od začetka avtorski delo in delujejo po principu elementarnega programiranja barvne točke, črte in ploskve na zaslonu. Če je za slikarja dobra tista slika, za katero ne ve, niti od kod je prišla, niti kako je nastala, in ve, da je ni zmožen ponoviti, je prav to vodilo tudi pri izbiri unikatnih računalniških grafik, ki jih na osnovi pripravljenega programa računalnik ponuja ustvarjalcu.

Pri ustvarjanju posega Soban po neslikarskem materialu, pa vendar dosega tudi vsaka njegova unikatna računalniška grafika značilno strukturiranost slikovne površine. Na eni strani se ustvarjalec sooča z dilemo kako in do kakšne mere še lahko razkroji upodabljajočo podobo, da bo ta še pravilno razumljena in prepoznavna, na drugi pa materialno podobo prevaja v likovno zgodbo, ki nagovarja k čutenju in razmišljanju. O minljivosti v toku časa? O bivanju? Se le zdi, da so njegove podobe simbolno izbrane? Da z njimi avtor kljub večinoma kontrastnemu izboru ustvarja umirjeno, celo kontemplativno ozračje? Se Sobanov vpliv na podobe res kaže le v vlogi selektorja, ki na koncu avtonomnega računalniškega ustvarjalnega procesa izbere sliko in jo shrani? Bi res še to odločitev najraje prepustil drugim, ki bi se za podobe odločali na osnovi lastnega čutenja slike? Morda, vendar od linijskih struktur do podob, prežetih s skrivnostno svetlobo, Soban ustvarja svoje programe s popolno predanostjo. Po njegovih lastnih odločitvah nastaja večplastni slikovni organizem, na osnovi katerega izbrani motivi – tudi tisti povsem dematerializirani, ki učinkujejo palimpsestno – ohranjajo svoje sporočilo. Na barvni paleti odigrava odločilno vlogo za avtorja trenutno aktualna barva, v katero usmerja likovno zanimanje in odstira njene simbolne pomene. V bogatih barvnih nanosih, ko Soban z računalniškim programom poudarja strukturiranost in reliefnost, zaživijo njene dodatne vrednosti. V igri barv so skrite vse barve, tudi tiste, ki jih sprva ne vidimo. Razprejo se v trenutku, ko se oko, ki sledi spreminjajočim se slikam na ekranu, giblje po robu fizičnega sveta in prehaja v metafizično stanje. Tako so v določenem trenutku zavestno zaustavljenih unikatnih podobah ujeti tudi avtorjevi vsebinski namigi. V njih prebiva izrazita svetloba, h kateri je usmerjena vsa avtorjeva ustvarjalnost, tudi takrat, ko je njena navzočnost razpršena po celem polju ekrana. Zato se zdi, da podobe, pri katerih Bogdan Soban likovno slogovno izhaja iz modernizma oziroma predvsem abstraktnega ekspresionizma, ustvarjajo videz neskončnosti, sijoče iz večnosti, prežete z idejo nesmrtnosti.