|
|
| |
|
|
| |
 |
|
 |
| |
TATJANA
PREGL KOBE
2007, Razstava
v Galeriji Lek, Ljubljana
Od svojega
prvega ciklusa Linijskih struktur, v formalnem
smislu zavezanega geometrijski abstrakciji, v okviru
katere se je posvečal zlasti raziskovanju prostora s
črto kot edinim elementom, je Bogdan Soban prehodil
dolgo raziskovalno pot. Iz
spomina na dosedanje slike, ki so se dolgo in tiho
pojavljale na razstavah kot izraz spoštljive
zazrtosti v nov likovni medij, Soban vse pogosteje
ustvarja namišljene pokrajine – kot da mu jih ni
nikoli dovolj. Duhovno se je naselil v svetu, ki vse
bolj postaja prebivališče njegove ustvarjalnosti in
izraz njegove obsesivne meditacije, ki jo priklicuje
v navzočnost ne le z idejo, marveč z računalniškim
utelešenjem barv, ki sestavljajo in tako na novo
zgradijo vedno drugačen niz podob. Likovni pristop,
s katerim se ukvarja že preko dvajset let, je v
svetu poznan pod imenom "generative art" –
generativna umetnost – in se uporablja na različnih
področjih ustvarjanja od arhitekture in oblikovanja
do likovne umetnosti in poezije. Osnova tovrstnega
ustvarjanja je izražanje avtorja skozi programske
algoritme in matematične formule. V tem smislu Soban
ustvarja računalniške programe za vedno drugačne,
nepredvidljive in neponovljive slike. Večinoma so
abstraktne, le včasih in le slučajno spominjajo na
podobe iz resničnega sveta. Pristop je pravzaprav splet umetnosti, matematike in tehnologije
in ga pogosto srečamo pod imenom "art and sience".
V svojem
dosedanjem ustvarjanju je Soban razvil veliko
programov, v likovnem smislu pa je prehodil pot od
geometrijske abstrakcije do možnosti potapljanja v
globino slike ter raziskovanja njene tretje
dimenzije ter preko podob iz realnega sveta do
abstrakcij fraktalnega tipa. Njegovi programi
so vse od začetka avtorski delo in delujejo po
principu elementarnega programiranja barvne točke,
črte in ploskve na zaslonu. Če je za slikarja dobra
tista slika, za katero ne ve, niti od kod je prišla,
niti kako je nastala, in ve, da je ni zmožen
ponoviti, je prav to vodilo tudi pri izbiri
unikatnih računalniških grafik, ki jih na osnovi
pripravljenega programa računalnik ponuja
ustvarjalcu.
Pri ustvarjanju
posega Soban po neslikarskem materialu, pa vendar
dosega tudi vsaka njegova unikatna računalniška
grafika značilno strukturiranost slikovne površine.
Na eni strani se ustvarjalec
sooča z dilemo kako in do kakšne mere še lahko
razkroji upodabljajočo podobo, da bo ta še pravilno
razumljena in prepoznavna, na drugi pa materialno
podobo prevaja v likovno zgodbo, ki nagovarja k
čutenju in razmišljanju. O minljivosti v toku časa?
O bivanju? Se le zdi, da so njegove podobe simbolno
izbrane? Da z njimi avtor kljub večinoma
kontrastnemu izboru ustvarja umirjeno, celo
kontemplativno ozračje? Se Sobanov vpliv na podobe
res kaže le v vlogi selektorja, ki na koncu
avtonomnega računalniškega ustvarjalnega procesa
izbere sliko in jo shrani? Bi res še to odločitev
najraje prepustil drugim, ki bi se za podobe
odločali na osnovi lastnega čutenja slike? Morda,
vendar od linijskih struktur do podob, prežetih s
skrivnostno svetlobo, Soban ustvarja svoje programe
s popolno predanostjo. Po njegovih lastnih
odločitvah nastaja večplastni slikovni organizem, na
osnovi katerega izbrani motivi – tudi tisti povsem
dematerializirani, ki učinkujejo palimpsestno –
ohranjajo svoje sporočilo. Na barvni paleti odigrava
odločilno vlogo za avtorja trenutno aktualna barva,
v katero usmerja likovno zanimanje in odstira njene
simbolne pomene. V bogatih barvnih nanosih, ko Soban
z računalniškim programom poudarja strukturiranost
in reliefnost, zaživijo njene dodatne vrednosti. V
igri barv so skrite vse barve, tudi tiste, ki jih
sprva ne vidimo. Razprejo se v trenutku, ko se oko,
ki sledi spreminjajočim se slikam na ekranu, giblje
po robu fizičnega sveta in prehaja v metafizično
stanje. Tako so v določenem trenutku zavestno
zaustavljenih unikatnih podobah ujeti tudi avtorjevi
vsebinski namigi. V njih prebiva izrazita svetloba,
h kateri je usmerjena vsa avtorjeva ustvarjalnost,
tudi takrat, ko je njena navzočnost razpršena po
celem polju ekrana. Zato se zdi, da podobe, pri
katerih Bogdan Soban likovno slogovno izhaja iz
modernizma oziroma predvsem abstraktnega
ekspresionizma, ustvarjajo videz neskončnosti,
sijoče iz večnosti, prežete z idejo nesmrtnosti.
|
|
 |
|
 |
|
|
|
| |
| |
|
|
|
| | |
