Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251884
od okt/2002















 
   
 
 
 
  TATJANA PREGL KOBE 
2002, Razstava na Institutu Jožef Stefan, Ljubljana

Na vprašanje o tem, kam gre umetnost, ne razmišljamo več s strahom o njenem koncu: vedno je bila odsev človeškega razvoja in verjetno se bo spreminjanju vedno prilagajala, mu sledila. Eksperimentalno usmerjeno umetniško delo ne nastaja na tradiciji znanja likovne obrti in duha. Njegov smisel in njegova funkcija ni v tem, da preživi čas in na ta način bogati tradicijo, temveč da tradicijo ukinja in poskuša nekaj novega. Namesto trenutnega umetniškega navdiha stopi na njegovo mesto načrtovanje ustvarjalca in izdelava: ustvarjalec je v tem primeru torej inženir svojega umetniškega izdelka. 

Programi Bogdana Sobana so avtorski delo in delujejo po principu elementarnega programiranja barvne točke, črte in ploskve na zaslonu. Če je za slikarja dobra tista slika, za katero ne ve, niti od kod je prišla, niti kako je nastala, in ve, da je ni zmožen ponoviti, je prav to vodilo tudi pri izbiri unikatnih računalniških grafik, ki jih na osnovi pripravljenega programa računalnik ponuja ustvarjalcu. Pri ustvarjanju posega Soban po neslikarskem materialu, pa vendar dosega tudi vsaka njegova unikatna računalniška grafika značilno strukturiranost dvodimenzionalne površine. Čeprav se, nasprotno od ustvarjalcev klasičnih grafik, odpoveduje zavestnemu nadzoru in ga prepušča avtomatizmu računalnika, so rezultati avtorski in enkratni.

Njegov prvi ciklus Linijske strukture (1995) je v formalnem smislu zavezan geometrijski abstrakciji, v okviru katere se avtor posveča zlasti raziskovanju prostora s črto kot edinim elementom. S črto, ki se giblje in sestavlja, avtor vodi gledalca skozi različne prostore: tako nam predstavi gibanje po dveh koordinatnih oseh, gibanje po dveh vzporednicah, gibanje po dveh nevzporednicah, vrtenje okrog izbrane točke, vrtenje okrog krajišča in istočasno premikanje krajišča po premici, z dodatnimi efekti pa omogoča tudi izbiranje različnih korakov premikanja krajišč daljice. Nastajajo slike, ki so sledi različnih vrst gibanja črte, ki lahko spreminja dolžino in barvo po zaslonu, dokler motiv na koncu ne lebdi v svetlobi in se izpolni v čisto likovnost. Ves realiziran cikel torej izhaja iz osnovne ideje, ki jo ustvarjalec sprva konceptualizira in šele nato postavlja v umetnostni kontekst. S končnim izborom preseže mejo, ki loči umetnost gradnje in likovnega nagovora.

Združevanje predmetne in abstraktne likovne govorice, kjer končno podobo jasno razpoznavne krajine gradijo delci določene barve in oblike, ki kot posamezni liki pravzaprav ničesar ne predstavljajo, je v končnem izpisu prav tako odvisno od avtorjeve osnovne zamisli. Ciklus Obrazi Krasa (1997) je bil avtorjev prvi poskus ustvarjanja realističnih podob narave. Dolgo se je posvečal zgradbi izbranega modela, v katerega je moral vključiti naravne zakonitosti kraške pokrajine. V podrobnosti je razkrival in v računalniški program, ki mu ni dopuščal toliko svobode kot pri prejšnjem abstraktnem ciklusu, vnašal značilne oblike, barve, perspektive, razmerja velikosti in postavitev v prostor, lastnosti skratka, ki jih računalnik logično sestavi v katerokoli izmed naključnih kompozicij, če je tako programiran: nebo je zgoraj, bori in drevesa rastejo kvišku, siva kamnita ograja vedno nastopa kot ločnica med kraško skopo, le tu in tam z rdečezelenim rujem posejano zemljo in modrim nebom. Zato mora program poznati značilne kraške elemente, kot so bori, brini, ruj, hrasti, kamnite ograde,kamenje, hribe, travo in nebo: vsak element zase je likovna kompozicija, ki se podreja vsebini in zasnovi, ki jo računalnik šele nato lahko daje in odkriva v mnogih variantah, v številnih ponovitvah in na koncu v izbranih izpisih. Sugestivno doživljanje celote, ki se kaže kot mozaični skupek v računalnik programiranih delcev, je v končnem izpisu posamezne unikatne računalniške grafike ponujeno v likovno premišljeno urejenem redu. Združeni delci, ustvarjeni iz intenzivnih osnovnih barv, ustvarjajo videz oblikovno in barvno harmonične, čeprav živopisne likovne celote. Podobne značilnosti veljajo tudi za kasnejši ciklus Cvetje (2001), sestavljen iz treh programskih različic, od katerih vsaka preigrava osnovno zamisel geometrijskega videnja različnih tipov cvetov (ikebana, šopki, cvetje v vazi in razsuto cvetje).

V ciklusu Soča (1999) je Soban prav tako pripravil program za ustvarjanje podob iz resničnega sveta, vendar s spremenjeno ikonografijo. Kot motivni svet ga je tokrat  pritegnilo rečno dno s kamenjem in prodom, večno živa voda in postrvi različnih velikosti in v različnih položajih. Pogled v tolmun zelenomodre Soče, ki v vsakem trenutku zazna nepredvidljiv in neponovljiv prizor pred seboj, je skušal občuteno prenesti v računalniški program. Pri sestavljanju le-tega je uporabil tehniko barvnih točk, ki jih računalnik sicer po svoji presoji razporeja po zaslonu, vendar tako, da na koncu procesa ostane na njem enkraten pogled na soške postrvi v značilni zelenomodri barvi vode. Z navidezno enostavnostjo skladnih barv je avtor tokrat stopnjeval likovno neposrednost in odprl nove horizonte lastnega likovnega sveta. Zdi se, da prav umirjenost kompozicije, ki ne potrebuje veliko metafor, določa emocionalno vzburjenost. Pri sočasno nastajajočem ciklusu Čas (1999) pa je najbolj očiten vtis iluzionizma, ko avtor z različnimi likovnimi elementi simbolizira prostor, ki se odpira proti neskončnosti. V tem ciklusu avtor likovno združuje abstrakcijo in elemente praznine v prostoru, ki je ena osrednjih kategorij likovnih razmišljanj. Raziskuje prostor, ki ga ne pojmuje le kot fizični, geometrični prostor oziroma praznino, pač pa tudi kot razmislek o minevanju: edini element, ki bo za vse enako simboliziral trenutek konca stoletja, je zavedanje časa, ki kruto šteje naprej trenutke, dneve, leta, stoletja in na kar človeštvo z vso svojo tehnologijo nima vpliva, saj je čas zunaj dosega znanstvene obravnave naravnih pojavov. V času, ko razmišljamo o človeku in razkroju identitete v sodobnem svetu in o vse mogočih -izmih, ki jih je zvalilo nepotrpežljivo 20. stoletje, pa avtor, očiščenen vseh socialnih in zgodovinskih predznakov, razmišlja o njem in na računalniku programira črte, like, svetlobo, celo zvok: kajti, prav čas je zanj tisti spremenljivi element, ki skupaj s strojem in programom ustvarja sliko, za katero ni mogoče predvideti, kakšna bo, je pa gotovo, da se ne bo nikoli več ponovila.

Za intenzivnost sporočila skuša Soban najti ustrezno obliko, vendar gonilna sila v njegovem likovnem snovanju in podajanju ni raziskava načina, ampak eksistencialna izkušnja, notranja nuja in iskanje smisla. Pri tem je avtorjeva vloga predvsem v zamisli osnovnega motiva in izdelavi takega programa, da bo računalnik na osnovi svojih naključnih odločitev lahko oblikoval enkratno oziroma unikatno grafično kompozicijo na zaslonu. Za razliko od pragmatičnega je v ciklusu Vizije (2001) prešel na algoritemski princip ustvarjanja, katerega osnova je nepredvidljivost osnovnega motiva in nepredvidljivost njegove različice. Značilnost slik, izdelanih s tem programom, so enobarvne ploskve z ostrimi barvnimi prehodi med ploskvami, možni pa so tudi Križanci, kar pomeni, da se na ekranu istočasno pojavita dve sliki ena v drugi, se medsebojno oplajata in ustvarjata enovito, vendar nenavadno podobo. Obsežen ciklus Kreator (2002), ki je razdeljen v različne zaporedne poglede na neskončno sliko, združuje vse njegove dosedanje izkušnje ustvarjanja z algoritemskemskim konceptom. Ploskve niso več enobarvne, ampak stopenjsko (Energija) ali popolnoma brezstopenjsko (Sanje) spreminjajo barvo, ponekod pa avtor vmesne stopnje prekrije s skrivnostno svetlobo (Svetlobo). Seveda je na koncu tudi pri teh računalniških grafičnih podobah, ki se zdijo kot da izginjajo v večnost, odločitev, katero sliko naj avtor shrani ali izriše na barvnem tiskalniku, njegova: torej je tudi tu vsaka slika absoluten unikat, saj se enaka zaradi neskončnih možnosti kombinacij likovnih elementov in njihovih sestavnih delov ne more nikoli ponoviti. Razstavljena dela – od digitalne kraške pokrajine do neskončnih algoritemskih slik – nedvomno kažejo na presenetljive možnosti, ki se Bogdanu Sobanu v prihodnosti še ponujajo.