Na vprašanje o tem, kam gre umetnost, ne razmišljamo več strahoma o njenem koncu: vedno je bila odsev človeškega razvoja in verjetno se bo spreminjanju vedno prilagajala, mu sledila. Eksperimentalno usmerjeno umetniško delo ne nastaja na tradiciji znanja likovne obrti in duha. Njegov smisel in njegova funkcija ni v tem, da preživi čas in na ta način bogati tradicijo, temveč da tradicijo ukinja in poskuša nekaj novega. Namesto trenutnega umetniškega navdiha stopi na njegovo mesto načrtovanje ustvarjalca in izdelava: ustvarjalec je v tem primeru torej inženir svojega umetniškega izdelka. 

Zadnje desetletje so se mnogi likovni ustvarjalci posvetili že skoraj pozabljenim starim tehnikam grafike, pri katerih kot kliše uporabljajo za tisk plošče, istočasno pa se je pri mnogih vzbudilo zanimanje tudi za nov način grafičnega ustvarjanja. Zadnjih nekaj let se nekateri avtorji poleg grafičnih tehnik ukvarjajo tudi z računalniško grafiko, nekateri ustvarjalci računalniške grafike pa za uresničitev svojih zamisli v likovnem izražanju uporabljajo računalnik celo kot edino izrazno sredstvo. Računalniško tehnologijo uporabljajo izključno zaradi možnosti dokaj hitrega prenosa in povečave že obstoječih skic, barvnih risb ter manjših slik v svet računalniške grafike. Če slikarji in grafiki v glavnem uživajo v popolnoma svobodnem upodabljanju, čeprav v različnih tehnikah in v različnih slogovnih interpretacijah, ki imajo kljub vsemu svoje zakonitosti, pa pri računalniški grafiki avtorji svobodo kot naključnost prepuščajo računalniku - vendar morajo za tak način ustvarjanja pripraviti program.

Vsi Sobanovi programi so njegovo avtorski delo in delujejo na principu elementarnega programiranja barvne točke, črte in ploskve na ekranu. Njegova osnovna zamisel celotnega projekta temelji na principu ustvarjanja nepredvidljivih in neponovljivih grafičnih kompozicij. Celoten avtorski projekt, doslej sestavljen iz štirih ciklov, torej ni ustvarjen na klasičnem likovnem nosilcu, čeprav je v končni obliki predstavljen na papirju, za katerega avtor določi velikost.

Njegov prvi ciklus Linijske strukture (1995) je v formalnem smislu zavezan geometrijski abstrakciji, v okviru katere se avtor posveča zlasti raziskovanju prostora s črto kot edinim elementom. S črto, ki se giblje in sestavlja, avtor vodi gledalca skozi različne prostore: tako nam predstavi gibanje po dveh koordinatnih oseh, gibanje po dveh vzporednicah, gibanje po dveh nevzporednicah, vrtenje okrog izbrane točke, vrtenje okrog krajišča in istočasno premikanje krajišča po premici, z dodatnimi efekti pa omogoča tudi izbiranje različnih korakov premikanja krajišč daljice. Nastajajo slike, ki so sledi različnih vrst gibanja črte, ki lahko spreminja dolžino in barvo po ekranu, dokler motiv na koncu ne lebdi v svetlobi in se izpolni v čisto likovnost. Ves realiziran cikel torej izhaja iz osnovne ideje, ki jo ustvarjalec sprva konceptualizira in šele nato postavlja v umetnostni kontekst. S končnim izborom preseže mejo, ki loči umetnost gradnje in likovnega nagovora.

Združevanje predmetne in abstraktne likovne govorice, kjer končno podobo jasno razpoznavne krajine gradijo delci določene barve in oblike, ki kot posamezni liki pravzaprav ničesar ne predstavljajo, je v končnem izpisu prav tako odvisno od avtorjeve osnovne zamisli. Ciklus Obrazi Krasa (1998) je bil avtorjev prvi poskus ustvarjanja realističnih podob narave. Dolgo se je posvečal zgradbi izbranega modela, v katerega je moral vključiti naravne zakonitosti kraške pokrajine. V podrobnosti je razkrival in v računalniški program, ki mu ni dopuščal toliko svobode kot pri prejšnjem abstraktnem ciklusu, vnašal značilne oblike, barve, perspektive, razmerja velikosti in postavitev v prostor, lastnosti skratka, ki jih računalnik logično sestavi v katerokoli izmed naključnih kompozicij, če je tako programiran: nebo je zgoraj, bori in drevesa rastejo kvišku, siva kamnita ograja vedno nastopa kot ločnica med kraško skopo, le tu in tam z rdečezelenim rujem posejano zemljo, in modrim nebom. Zato mora program poznati značilne kraške elemente kot so bori, brini, ruj, hrasti, kamnite ograde, kamenje, hribe, travo in nebo: vsak element zase je likovna kompozicija, ki se podreja vsebini in zasnovi, ki jo računalnik šele nato lahko daje in odkriva v mnogih variantah, v številnih ponovitvah in na koncu v izbranih izpisih. Sugestivno doživljanje celote, ki se kaže kot mozaični skupek v računalnik programiranih delcev, je v končnem izpisu posamezne unikatne računalniške grafike ponujeno v likovno premišljeno urejenem redu. Združeni delci, ustvarjeni iz intenzivnih osnovnih barv, ustvarjajo videz oblikovno in barvno harmonične, čeprav živopisne likovne celote.

Če se je v prejšnjem ustvarjalnem obdobju osredotočal na krajino, je v naslednjem ciklusu Soča (1999) prav tako pripravil program za ustvarjanje podob iz resničnega sveta, vendar s spremenjeno ikonografijo. Motivni svet je tokrat našel v času ustvarjanja v likovni koloniji (Most na Soči, 1999): pritegnilo ga je rečno dno s kamenjem in prodom, večno živa voda in postrvi različnih velikosti in v različnih položajih. Pogled v tolmun zelenomodre Soče, ki v vsakem trenutku zazna nepredvidljiv in neponovljiv prizor pred seboj, je skušal občuteno prenesti v računalniški program. Pri sestavljanju tega programa je uporabil tehniko barvnih točk, ki jih računalnik sicer po svoji presoji razporeja po ekranu, vendar tako, da na koncu procesa ostane na ekranu enkraten pogled na soške postrvi v značilni zelenomodri barvi vode. Z navidezno enostavnostjo  skladnih barv je avtor tokrat stopnjeval likovno neposrednost in odprl nove horizonte lastnega likovnega sveta. Zdi se, da prav umirjenost kompozicije, ki ne potrebuje veliko metafor, določa emocionalno vzburjenost.

V zadnjem ciklusu Čas (1999) je najbolj izstopajoč vtis iluzionizma, ko avtor z različnimi likovnimi elementi sibolizira prostor, ki se odpira proti neskončnosti V tem ciklusu avtor likovno združuje abstrakcijo in elemente praznine v prostoru, ki je ena osrednjih kategorij likovnih razmišljanj. Raziskuje prostor, ki ga ne pojmuje le kot fizični, geometrični prostor oziroma praznino, pač pa tudi kot razmislek o minevanju: edini element, ki bo za vse enako simboliziral trenutek konca stoletja, je zavedanje časa, ki kruto šteje naprej trenutke, dneve, leta stoletja in na kar človeštvo z vso svojo tehnologijo nima vpliva, saj je čas izven dosega znanstvene obravnave naravnih pojavov. V času, ko razmišljamo o človeku in razkroju identitete v sodobnem svetu, in o vse mogočih -izmih, ki jih je zvalilo nepotrpežljivo 20. stoletje, pa avtor, očiščen vseh socialnih in zgodovinskih predznakov, razmišlja o času in na na računalniku programira črte, like, svetlobo, celo zvok: kajti, prav čas je zanj tisti spremenljivi element, ki skupaj s strojem in programom ustvarja sliko, za katero ni mogoče predvideti kakšna bo, je pa gotovo, da se ne bo nikoli več ponovila.

Za intenzivnost sporočila skuša Bogdan Soban najti ustrezno obliko, vendar gonilna sila v njegovem likovnem snovanju in podajanju ni raziskava načina, ampak eksistencialna izkušnja, notranja nuja in iskanje smisla. Pri tem je, po njegovih besedah, avtorjeva vloga predvsem v zamisli osnovnega motiva in izdelavi takega programa, da bo računalnik na osnovi svojih naključnih odločitev lahko oblikoval enkratno oziroma unikatno grafično kompozicijo na ekranu. Seveda pa je na koncu tudi odločitev, katero sliko naj shrani ali izriše na barvnem tiskalniku, njegova: vsaka slika je torej absoluten unikat, saj se enaka zaradi neskončnih možnosti kombinacij likovnih elementov in njihovih sestavnih delov ne more nikoli ponoviti. Če je za slikarja dobra tista slika, za katero ne ve niti od kod je prišla niti kako je nastala in ve, da je ni zmožen več ponoviti, je prav to vodilo tudi pri izboru unikatnih računalniških grafik, ki jih na osnovi pripravljenega programa računalnik ponuja ustvarjalcu. Pri ustvarjanju Soban posega po neslikarskem materialu, pa vendar dosega tudi vsaka njegova unikatna računalniška grafika značilno strukturiranost dvodimenzionalne površine. Čeprav se, za razliko od ustvarjalcev klasičnih grafik, odpoveduje zavestnemu nadzoru in prepušča avtomatizmu računalnika, so rezultati avtorski in unikatni.