|
PAVLA
JARC
marec
1999, razstava v Primorskem dramskem gledališču,
Nova Gorica
Bogdan
Soban se že vrsto let poglobljeno ukvarja z računalniško
grafiko – medijem, ki se v zadnjem času vse
bolj uveljavlja tudi v slovenskem
(likovnem) prostoru. Ta medij je začel
raziskovati z geometrijsko abstraktnimi
kompozicijami, v zadnjem času pa se je
zaustavil v pokrajini – konkretno kraški
pokrajini, ki mu je najbliže in nastal je cikel
Obrazi Krasa, s katerim se prvič predstavlja
domačemu goriškemu občinstvu.
Kras
– ta specifični delček slovenske
krajine, enkraten v svoji tektonski
strukturiranosti, intenzivni barvitosti, s
svetlobo, ki ga preplavlja in s kamnitimi gmotami,
ki ga oblikujejo, mu kot že številnim primorskim
ustvarjalcem pomeni svojevrsten izziv, ki ga
plemeniti, navdihuje, vzpodbuja in sili v
raziskovanje računalniške izraznosti.
In
kako nastajajo Obrazi Krasa? So plod sodelovanja
med računalnikom in avtorjem. Slednji si
zamisli osnovni motiv – v tem primeru je to Kras
– in nato izdela program, ki vsebuje tiste
najbolj tipične kraške elemente: kamen,
kamnita ograda, ruj, brin, bor in seveda trava in
nebo, ki postanejo nosilci kompozicije in njene
izraznosti. Nato je na potezi računalnik, ki
povsem svobodno razporedi te elemente po prostoru,
jim določi obliko, velikost, barvo, pozicijo
na ekranu… in tako oblikuje enkratno in po
avtorjevem prepričanju neponovljivo grafično
kompozicijo. Vsaka slika je torej unikat saj se
enaka zaradi neskončno možnih kombinacij
elementov in njihovih sestavnih delov ne more
ponoviti.Elementi oziroma njihove oblike so
omejene in okleščene na tisto bistvo, ki zaživi
v svoji elementarnosti in identiteti z barvo. Računalnik
sestavlja iz geometrijskih, z barvami opredeljenih
ploskev, na ekranu različne izseke iz narave,
ki so nepredvidljivi in avtorja vedno znova
presenečajo. Končno odločitev računalnik
prepusti avtorju, da po lastni presoji izbere in
natisne zanj najboljše kompozicije. Tako je pred
nas postavljena kraška pokrajina, ki je s pomočjo
avtorja, računalnika (imenujemo ga lahko tudi
soavtor) in sodobne tehnologije dobila nove
dimenzije. Navaditi se moramo, da so take
konfrontacije (človek – računalnik)
postale logični del sveta, ki ga živimo, da
bodo z njunim prepletanjem postale take stvaritve
še običajnejše, celo več, obogatile in
razširile bodo včasih vse preozko začrtane
meje (umetniškega) ustvarjanja. Gotovo se vam bo
ob pogledu na stvaritve vsiljevalo tudi vprašanje,
kje je tu umetniška vrednost. Ne obremenjujte se
s tem, ampak se prepustite toku časa in razmišljajte
o najrazličnejših možnostih, ki jih ponuja
tako zanimivo sodelovanje z računalniško
tehnologijo.
Odveč
je v tem času, ko je vse dovoljeno oziroma nič
prepovedano polemizirati, kaj je umetnost, saj
glavno vlogo pri spremembah in uveljavljanju novih
idej ne igrajo toliko okolje, tradicija ali čas,
ampak predvsem umetniki sami, njihov doživljajski
in domišljijski svet.
|
|