Biography


TU VAS CAKA
VASA OSEBNA
VOSCILNICA

 

Domov

ENGLISH
O MENI
Biografija
Curriculum
Koncept

 Razvoj
poglej na google
Kontakt
Komentar 
Likovne kritike
Pregled komentarjev
GALLERIJE
ga31    ga32    ga33
ga28    ga29    ga30
ga25    ga26    ga27
ga22    ga23    ga24
ga19    ga20    ga21
ga16    ga17    ga18
ga13    ga14    ga15
ga10    ga11    ga12
ga07    ga08    ga09
ga04    ga05    ga06
ga01    ga02    ga03
LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
PRODAJA SLIK
ponudba slik  
nakup slik

reference
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  113961
od okt/2002
 
 
   
 
 
 
  PAVLA JARC
marec 1999, razstava v Primorskem dramskem gledališču, Nova Gorica

Bogdan Soban se že vrsto let poglobljeno ukvarja z računalniško grafiko – medijem, ki se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi v slovenskem  (likovnem) prostoru. Ta medij je začel raziskovati z geometrijsko abstraktnimi kompozicijami, v zadnjem času pa se je zaustavil v pokrajini – konkretno kraški pokrajini, ki mu je najbliže in nastal je cikel Obrazi Krasa, s katerim se prvič predstavlja domačemu goriškemu občinstvu. 

Kras – ta specifični delček slovenske krajine, enkraten v svoji tektonski strukturiranosti, intenzivni barvitosti, s svetlobo, ki ga preplavlja in s kamnitimi gmotami, ki ga oblikujejo, mu kot že številnim primorskim ustvarjalcem pomeni svojevrsten izziv, ki ga plemeniti, navdihuje, vzpodbuja in sili v raziskovanje računalniške izraznosti. 

In kako nastajajo Obrazi Krasa? So plod sodelovanja med računalnikom in avtorjem. Slednji si zamisli osnovni motiv – v tem primeru je to Kras – in nato izdela program, ki vsebuje tiste najbolj tipične kraške elemente: kamen, kamnita ograda, ruj, brin, bor in seveda trava in nebo, ki postanejo nosilci kompozicije in njene izraznosti. Nato je na potezi računalnik, ki povsem svobodno razporedi te elemente po prostoru, jim določi obliko, velikost, barvo, pozicijo na ekranu… in tako oblikuje enkratno in po avtorjevem prepričanju neponovljivo grafično kompozicijo. Vsaka slika je torej unikat saj se enaka zaradi neskončno možnih kombinacij elementov in njihovih sestavnih delov ne more ponoviti.Elementi oziroma njihove oblike so omejene in okleščene na tisto bistvo, ki zaživi v svoji elementarnosti in identiteti z barvo. Računalnik sestavlja iz geometrijskih, z barvami opredeljenih ploskev, na ekranu različne izseke iz narave, ki so nepredvidljivi in avtorja vedno znova presenečajo. Končno odločitev računalnik prepusti avtorju, da po lastni presoji izbere in natisne zanj najboljše kompozicije. Tako je pred nas postavljena kraška pokrajina, ki je s pomočjo avtorja, računalnika (imenujemo ga lahko tudi soavtor) in sodobne tehnologije dobila nove dimenzije. Navaditi se moramo, da so take konfrontacije (človek – računalnik) postale logični del sveta, ki ga živimo, da bodo z njunim prepletanjem postale take stvaritve še običajnejše, celo več, obogatile in razširile bodo včasih vse preozko začrtane meje (umetniškega) ustvarjanja. Gotovo se vam bo ob pogledu na stvaritve vsiljevalo tudi vprašanje, kje je tu umetniška vrednost. Ne obremenjujte se s tem, ampak se prepustite toku časa in razmišljajte o najrazličnejših možnostih, ki jih ponuja tako zanimivo sodelovanje z računalniško tehnologijo. 

Odveč je v tem času, ko je vse dovoljeno oziroma nič prepovedano polemizirati, kaj je umetnost, saj glavno vlogo pri spremembah in uveljavljanju novih idej ne igrajo toliko okolje, tradicija ali čas, ampak predvsem umetniki sami, njihov doživljajski in domišljijski svet.