Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251886
od okt/2002















 
   
 
 
 
  PAVLA JARC
marec 1999, razstava v Primorskem dramskem gledališču, Nova Gorica

Bogdan Soban se že vrsto let poglobljeno ukvarja z računalniško grafiko – medijem, ki se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi v slovenskem  (likovnem) prostoru. Ta medij je začel raziskovati z geometrijsko abstraktnimi kompozicijami, v zadnjem času pa se je zaustavil v pokrajini – konkretno kraški pokrajini, ki mu je najbliže in nastal je cikel Obrazi Krasa, s katerim se prvič predstavlja domačemu goriškemu občinstvu. 

Kras – ta specifični delček slovenske krajine, enkraten v svoji tektonski strukturiranosti, intenzivni barvitosti, s svetlobo, ki ga preplavlja in s kamnitimi gmotami, ki ga oblikujejo, mu kot že številnim primorskim ustvarjalcem pomeni svojevrsten izziv, ki ga plemeniti, navdihuje, vzpodbuja in sili v raziskovanje računalniške izraznosti. 

In kako nastajajo Obrazi Krasa? So plod sodelovanja med računalnikom in avtorjem. Slednji si zamisli osnovni motiv – v tem primeru je to Kras – in nato izdela program, ki vsebuje tiste najbolj tipične kraške elemente: kamen, kamnita ograda, ruj, brin, bor in seveda trava in nebo, ki postanejo nosilci kompozicije in njene izraznosti. Nato je na potezi računalnik, ki povsem svobodno razporedi te elemente po prostoru, jim določi obliko, velikost, barvo, pozicijo na ekranu… in tako oblikuje enkratno in po avtorjevem prepričanju neponovljivo grafično kompozicijo. Vsaka slika je torej unikat saj se enaka zaradi neskončno možnih kombinacij elementov in njihovih sestavnih delov ne more ponoviti.Elementi oziroma njihove oblike so omejene in okleščene na tisto bistvo, ki zaživi v svoji elementarnosti in identiteti z barvo. Računalnik sestavlja iz geometrijskih, z barvami opredeljenih ploskev, na ekranu različne izseke iz narave, ki so nepredvidljivi in avtorja vedno znova presenečajo. Končno odločitev računalnik prepusti avtorju, da po lastni presoji izbere in natisne zanj najboljše kompozicije. Tako je pred nas postavljena kraška pokrajina, ki je s pomočjo avtorja, računalnika (imenujemo ga lahko tudi soavtor) in sodobne tehnologije dobila nove dimenzije. Navaditi se moramo, da so take konfrontacije (človek – računalnik) postale logični del sveta, ki ga živimo, da bodo z njunim prepletanjem postale take stvaritve še običajnejše, celo več, obogatile in razširile bodo včasih vse preozko začrtane meje (umetniškega) ustvarjanja. Gotovo se vam bo ob pogledu na stvaritve vsiljevalo tudi vprašanje, kje je tu umetniška vrednost. Ne obremenjujte se s tem, ampak se prepustite toku časa in razmišljajte o najrazličnejših možnostih, ki jih ponuja tako zanimivo sodelovanje z računalniško tehnologijo. 

Odveč je v tem času, ko je vse dovoljeno oziroma nič prepovedano polemizirati, kaj je umetnost, saj glavno vlogo pri spremembah in uveljavljanju novih idej ne igrajo toliko okolje, tradicija ali čas, ampak predvsem umetniki sami, njihov doživljajski in domišljijski svet.