Biography

        Domov
      

 O AVTORJU
  zivljenjepis
  koncept
  curriculum
  razvoj
  likovne kritike

GENERATIVE ART
  generative art
  avtorstvo
  ustvarjanje

GALERIJE
  galerije vse
  novejsa dela
  mozaik
  kras
  prvi zacetki

DEMO PROGRAMI
  visual basic pr.
  java programi
  kratki VB6 prg.

OSTALO
  voscilo
  portreti

KONTAKT
  kontakt





KONEC

 


















  

LINKI
GA konference
 GA linki
Drugi linki
 
 
 
OBISKOVALCI
ste obiskovalec
 št.:  251886
od okt/2002















 
   
 
 
 
  ALEKSANDER BASSIN
1998, Razstava v galeriji Kulturni dom, Gorica

Obrazov Krasa verjetno ne bi bilo brez abstraktne likovne igre, ki jo igra sam s seboj Bogdan Soban še kar nekaj časa na računalniškem ekranu. Igre, ki je spontana, intuitivna, ki si išče svojo pot, potem ko človeška roka (razum) vstavi enega ali več podatkov: to so barvna tačka, črta, ploskev – množina, se pravi njihova količina, kombinacije ustvarjajo sproti novo kvaliteto. Avtorjeva odločitev je naslednja: sredi tega procesualnega nastajanja bo igro prekinil, shranil oziroma ukazal izrisati podobo na barvnem tiskalniku potem, ko se mu bo zdela igra (kompozicija) dovolj učinkovita, prepričljiva in dorečena. 

Je vse to enako pri Obrazih Krasa – seriji novih, nekoliko shematsko presnetih in predstavljenih podob iz optičnega sveta naše resničnosti, oziroma predvsem tiste, ki je avtorju duhovno blizu, ki mu pomeni neke vrste prostor nastanka in potrjevanja lastnega duhovnega bivanja? V načelu (nastajanja in vnašanja podatkov v računalnik) prav gotovo: saj tiči čar in mik tako vodene računalniške igre prav v nepredvidljivosti, neponovljivosti in neskončnosti – četudi je vnos osnovnih oblikovnih podatkov, to je nekakšnih oblikovnih shem za identifikacijo kraškega prostora – od strukture nebesa, kamna, ograde do organskih pojavov trave, brina, ruja – spet zavestno vodena misel računalniškega oblikovalca, za katerim pa vendarle stoji več kot samo tehnik: tu je torej navzoča še duhovna ozaveščenost, iskanje identifikacije, imenujmo jo novodobni beg v naravo, se pravi neke vrste neoromantika, pa čeprav s priokusom ekranske, umetne svetlobe. To je tudi avtorjeva prizadetost, iskanje in odkrivanje ene originalne podobe za drugo, vnašanje osebnostne odločitve in presoje, da si stroj v končni posledici vendarle podredi, da sledi le-ta njemu in ne obratno. Ali ni bila prav to želja vsakega ustvarjalnega duha skozi dolga zgodovinska stoletja – zakaj ne bi ostala conditio sine qua non tudi ob koncu drugega tisočletja vsemu silnemu razvoju tehnike in polaščanja informativnega sistema vsakega posameznika navkljub?