Je vse to enako pri Obrazih Krasa – seriji novih, nekoliko shematsko presnetih in predstavljenih podob iz optičnega sveta naše resničnosti, oziroma predvsem tiste, ki je avtorju duhovno blizu, ki mu pomeni neke vrste prostor nastanka in potrjevanja lastnega duhovnega bivanja? V načelu (nastajanja in vnašanja podatkov v računalnik) prav gotovo: saj tiči čar in mik tako vodene računalniške igre prav v nepredvidljivosti, neponovljivosti in neskončnosti – četudi je vnos osnovnih oblikovnih podatkov, to je nekakšnih oblikovnih shem za identifikacijo kraškega prostora – od strukture nebesa, kamna, ograde do organskih pojavov trave, brina, ruja – spet zavestno vodena misel računalniškega oblikovalca, za katerim pa vendarle stoji več kot samo tehnik: tu je torej navzoča še duhovna ozaveščenost, iskanje identifikacije, imenujmo jo novodobni beg v naravo, se pravi neke vrste neoromantika, pa čeprav s priokusom ekranske, umetne svetlobe. To je tudi avtorjeva prizadetost, iskanje in odkrivanje ene originalne podobe za drugo, vnašanje osebnostne odločitve in presoje, da si stroj v končni posledici vendarle podredi, da sledi le-ta njemu in ne obratno. Ali ni bila prav to želja vsakega ustvarjalnega duha skozi dolga zgodovinska stoletja – zakaj ne bi ostala conditio sine qua non tudi ob koncu drugega tisočletja vsemu silnemu razvoju tehnike in polaščanja informativnega sistema vsakega posameznika navkljub?